/11 /11

PDP sem imela 12.9.07. Celo nosečnost sem zelo uživala in se  veselila poroda, ko bom končno v rokah držala svoj mali dragulj. V nedeljo 9.9.07 ob 3:20 me je začelo nekaj črvičiti in sem morala na stranišče. Naredim svoje in nazaj v posteljo. Čez 20 minut se zgodba ponovi. Sem že mislila, da je kriv hamburger, ki smo si ga privoščili pri kolegih zvečer ob 22:30. Tako je bilo še 2x nakar sem pa le zbudila moža in mu rekla, da se nekaj dogaja. Vprašal me je, če greva za Maribor v porodnišnico( oddaljena sva namreč do prve porodnišnice 50km). Najprej nisem hotela še iti, ker pa se je črvičenje stopnjevalo in postajalo vedno močnejše, sem pa le privolila in rekla, da pokazat se pa le lahko greva, če pa ne bo nič pa lahko prespiva preostanek noči pri mojih starših.

Na poti v porodnišnico so bili popadki že na 4 minute in trajali 50sekund. Končno sva prispela v porodnišnico (v kolikšnem času raje ne povem). Sestra me je vprašala, kaj je. Sem ji odgovorila, da ne vem ali imam prave popadke ali pa je samo preplah. Sestra se je samo nasmejala in odgovorila, ja gospa saj pa komaj hodite, bova kar pogledali. In ko me je pogledala se je samo nasmejala in rekla, da sem že odprta 3 cm. Po vsej papirni birokraciji sem ob 5:30 prišla v porodno sobo. Mož je bil ves čas ob meni in me bodril in tolažil, za kar sem mu zelo hvaležna. Cel čas popadkov sem imela pred sabo prelepo jutro, ki je nastajalo in sonce, ki je sijalo naravnost v sobo. Imela sva super babico in naju je vsake toliko časa prišla pogledat kako je. Ob 8:30 je ponovno  prišla na obhod in vprašala, če še me nič ne pritiska navzdol, odprta pa sem bila 8cm. Jaz trapa sem odgovorila, da ne preveč, saj sem mislila, da me tišči na veliko potrebo in sem zadrževala. In je babica rekla, da če ne bo nič bo pa treba dati umetne popadke, da se dete ne bo predolgo zadrževalo noter. Pred tem še mi je predrla mehur in pripeljala stojalo s stekleničko tekočine za umetne popadke. V tistem trenutku sem pa jaz v močnem popadku rekla, da zdaj pa čutim kako pritiska navzdol in se je še babica pošalila, da zakaj pa prej nisem omenila, da bi rada videla stekleničko za umetne popadke in bi že bilo konec. Pogledala me je in rekla, da zdaj gre pa zares in še poklicala 2 babici. Potisni popadki so se začeli ob 8:50 in ob 09:05 sem rodila najlepšo deklico na svetu.

Dala sva ji ime Tia. Imela je 3300g in bila velika 50 cm. Bila je lepo presenečenje, saj z možem nisva vedela kaj bova dobila.

Torej 15 minut hudega in to je to. Skoraj nisem mogla verjeti, da je res in da je že konec v rokah pa da držim najino deklico. Oba z možem sva potočila solzici sreče, saj sva končno videla najin dragulj, ki je devet mesecev pridno rasel in se pripravljal na prihod na svet. Po porodu nisem bila čisto nič utrujena in mi tudi starša, ko sem ju poklicala po porodu, nista verjela, da sta res postala dedek in babica. Mislila sta, da se zafrkavam saj smo bili tistega dne dogovorjeni, da gremo na kosilo saj sva jaz in novopečeni dedi praznovala rojstni dan in pridružila se nama je še Tia.

Za babico in vso osebje lahko povem samo vse najlepše in se jim iz srca zahvaljujem, da so lepo poskrbeli za naju.
Mali Tii pa sporočam, da se tistih občutkov sreče, veselja, pričakovanja ne da opisati, ker so premočni, da bi jih lahko zlila na papir. Ostajajo v mojem srcu in te občutke vsak dan znova in znova razdajam le njej, ki mi pomeni vse in še več.

Tia, rada te imava!!!