Žrtve nasilja pogosto ne prijavijo zaradi strahu in sramu.

/11 /11

Na spletni strani slovenske policije lahko preberemo, da nasilje v družini zavzema precejšen del njenega delovanja, saj letno obravnava okrog 80.000 različnih kaznivih dejanj, od tega kar več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju, od na videz blagih oblik z manj opaznimi posledicami do tistih najhujših, kot so umori v družini.

Trenutni ukrepi zaradi zajezitve pandemije koronavirusa so ne le močno razburkali družinsko dinamiko družin brez nasilja, temveč zelo poslabšali tudi položaj žrtev v družinah, kjer je nasilje bilo prisotno že pred koronavirusom.

Kaj naj storijo žrtve nasilja ter kako lahko družine poskrbimo, da bomo to krizno obdobje preživeli s čim manj čustvenih in fizičnih poškodb, smo se pogovarjali s Katjo Knez Steinbuch iz Inštituta Vita bona, kjer terapevti v trenutni situaciji nudijo brezplačno pomoč, o kateri lahko več preberete na dnu članka.

Kaj se pravzaprav dogaja znotraj družin in družinske dinamikev teh norih časih?

Ko smo družinski člani več časa skupaj, iz nas slej ko prej privrejo vse naše tako svetle kot temne plati. Karantena je torej čas, ko se v naše domove naseli pisana mavrica občutij, ki na težje dni seveda ni samo svetla. Z »lepimi občutki« večinoma nimamo težav, težje pa sprejmemo svoje temnejše plati. Tako se moramo v tej situaciji - če tega še ne znamo - naučiti prepirati spoštljivo in trezno, kar je včasih lahko zares težko. Ko smo namreč pod pritiskom, pogosto izrečemo veliko težkih besed, ki so zgolj obramba pred soočenjem.

Čas domače samoizolacije je tako lahko čas, ko se prepuščamo malodušju, napetosti, agresiji in impulzivnosti, lahko pa se ustavimo ter postanemo čuječi in osredotočeni nase. Kot v Vita boni učimo pare na partnerskih terapijah, je v težkih trenutkih pomembno predvsem prepoznati lastne občutke in jih ubesediti ter obdržati pozornost na sebi, ne pa se izgubljati v očitanju in žalitvah.

Zelo pomagajo tudi majhni koraki prijetnega povezovanja, kot so vaja hvaležnosti, vaja zrcaljenja, stik pri pogledu, rahel dotik, daljši objem, zmenek doma ipd. Vse to se zdijo majhne reči, pa vendar lahko poživijo in tudi prenovijo naš načet partnerski odnos.

PREBERITE TUDI: 7 lastnosti odličnega partnerstva

Pa vendar kaj takšnega ni mogoče početi s partnerjem, ki je recimo nasilen in je sedaj zaradi karantenskih pogojev še bolj nasilen. Kaj žrtev nasilja v tem kriznem času sploh lahko naredi?

Drži, v tujini poročajo kar o 30% porastu nasilja v družini. Ta številka ni presenetljiva, saj ravno izolacija omogoča, da se nasilje še bolj razvije. Glavni namen nasilne osebe je osamiti žrtev in jo socialno izolirati, kar preko karantene nedvomno še hitreje doseže.

Za tiste, ki doživljajo nasilje, je zato ključnega pomena ravno to, da se zavarujejo tako, da ohranijo vsaj svoj virtualni socialni krog na spletu, če se ne morejo zaupati najbližjim. Ter da poskrbijo, da ne izgubijo stika s spletnimi možnostmi pomoči. Žrtve nasilja zato spodbujamo, da si redno ponastavijo gesla na telefonih in računalnikih, da torej še vedno ohranijo svojo intimo in možnost zaupanja svojih težav drugim.

Trenutno deluje zares veliko brezplačnih telefonskih linij prav za ta namen, da se žrtve lahko zaupajo. Če pa jih bližina partnerja ovira pri telefonskih klicih, pa pomoč lahko poiščejo tudi elektronsko. Tudi naša ekipa družinskih terapevtov Vita bona zdaj še bolj okrepljeno nudi pomoč v sočutnih SOS Facebook skupinah, glede nasilja predvsem v skupini Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Za žrtve nasilja je pomembno predvsem to, da se zavedajo, da niso one krive za dejanja nasilnežev in da v resnici z nobeno spremembo lastnega vedenja ne morejo preprečiti nasilnih dejanj. Četudi bi »hodile po jajcih«, bi nasilnež še vedno izvajal nasilje. Zato je edino, kar jim ostane, da se čim bolj uspešno zavarujejo. Če ne gre drugače, pokličejo v varno hišo, materinski dom ali krizni center ter skupaj z njimi naredijo varen plan odhoda.

Če pa tega še ne zmorejo, naj se ob prepirih in napovedih nasilja fizično zavarujejo: se skrijejo v smeri glavnih vhodnih vrat, imajo pri sebi vedno ključe in osebni dokument (tudi od otrok, če jih imajo), se izogibajo kuhinji in prostorom z noži. Takšnega življenja si seveda nihče ne zasluži, zato je še vedno glavno sporočilo žrtvam, da pokličejo ali čim prej pišejo za strokovno pomoč. Žrtve niso same, čeprav se največkrat počutijo povsem same in pozabljene.

PREBERITE TUDI: Forum Družina in partnerski odnosi - Alkoholizem 

Nasilje (fizično ali čustveno) pa je pogost spremljevalec tudi v družinah z alkoholiki, ki se sedaj zaradi zaprtih gostiln alkoholizirajo le doma. Morda kakšen nasvet za partnerje alkoholikov, kako lahko sebe in otroke učinkovito zaščitijo?

Podobno kot žrtev nasilja ne more spremeniti nasilnega partnerja, to ni možno tudi pri alkoholiku. Čeprav bi mu svojci seveda radi pomagali, so pri spreminjanju alkoholika vedno povsem nemočni.

Vse, kar lahko naredi partner kateregakoli odvisnika, je, da spremeni sebe. Da si več ne dovoli, da bi alkoholik z njim ravnal sramotno, žaljivo in nespoštljivo. Čeprav je res, da alkoholik in nasilnež v resnici sramotita izključno sebe, se vsi ti težki občutki prenesejo tudi na žrtve, ki pogosto predvsem zaradi sramu težko pokličejo na pomoč.

Na srečo pa je tudi za svojce alkoholikov pomoč dostopna tudi preko spleta. Društvo za samopomoč družin alkoholikov Al-Anon deluje tudi v teh časih, tako da se mu lahko preko Skypa vedno pridruži vsak, ki čuti, da potrebuje njihovo podporo.

Tudi spolne zlorabe med karanteno nič ne počivajo, temveč jih je verjetno še več, saj je med ljudmi več strahu in nemira, ki ju nekateri sproščajo tudi s spolnimi zlorabami. Kaj lahko žrtev spolne zlorabe stori v času domače karantene?

Žal o spolnem nasilju mediji do zdaj niso poročali veliko. Vse oblike nasilja, tudi spolno, si zaslužijo takojšnjo intervencijo, torej takojšnjo prekinitev nasilja, prijavo nasilja in izolacijo nasilneža stran od žrtve. Toda, ker so konstrukti spolnega nasilja za žrtev tako močni, nepričakovani in prav šokantni, je vse to težko in včasih tudi krivično pričakovati.

Kar pa lahko storimo, je, da žrtve spolnega nasilja spodbujamo, da poskrbijo zase - se najprej same zavarujejo in zaščitijo. Nekaterim to res uspe, druge pa potrebujejo dlje časa. Težko se je namreč soočiti s tem, da je tisti, ki naj bi te imel rad, hkrati tudi rabelj, ki ti vzbuja težke občutke gnusa in sramu.

Če pa žrtev globoko v sebi tudi verjame, da ni vredna (spoštovanja, ljubezni, prijaznosti ...), potem pa še toliko težje zapusti takšen odnos, saj nekako verjame, da si "to" zasluži. Prav zato žrtve spolnega nasilja potrebujejo hitre intervencije ter globoko sočutno in dolgoročno podporo.

PREBERITE TUDI: Kako se lotiti partnerskih prepirov okrog denarja?

Kaj bi pa svetovala staršem, ki se "samo" prepirajo in so imeli že pred karanteno veliko partnerskih težav. Kako čim bolj mirno preživeti to družinsko samoizolacijo, da ne bo po koncu karantene družina dokončno razpadla?

Če se starši prepiramo pred otroki, je ključnega pomena, da partnerja kljub nestrinjanju in intenzivnim občutkom ohranjata spoštljiv in dostojanstven odnos. To pomeni, da ne glede na to, kako smo jezni, žalostni ali razočarani, zmoremo svoje občutke zregulirati do te mere, da ne prizadenemo ne partnerja ne sebe. V praksi to pomeni, da ko začutimo, da se več ne zmoremo "zdravo prepirati", da postavimo mejo, se iz prepira umaknemo in s pogovorom nadaljujemo zvečer ali drug dan, ko bomo sami s partnerjem.

Če opazimo, da so otroci zaradi našega prepira s partnerjem že vidno vznemirjeni (kar se lahko zgodi zelo hitro, saj otroci kot gobe vsrkavajo naše občutke, tudi tiste, ki jih skrivamo v sebi!), jim razložimo, da se tudi starši kdaj spremo, da je to povsem normalno in da bomo poskrbeli, da bo vse v redu. Da jim ni treba skrbeti za mamo in očka, saj bova midva kot starša poskrbela tako za ureditev spora kot zanje. To pa seveda pomeni tudi zavezo, da vse to, kar otrokom rečemo, tudi naredimo. Da torej ne pometamo partnerskih težav pod preprogo (ker se nočemo prepirati in da bo mir v hiši), niti jih ne privlečemo na plano ob nepravih priložnostih (na primer pred otroci).

Čas karantene od odraslih zahteva še večjo čustveno higieno kot kdajkoli prej. Tako kot nam je logično, da si vsak dan umivamo zobe, bi nam moralo biti logično, da si vsak dan vzamemo čas za lastno čustveno umirjenost, pa tudi za povezanost s partnerjem. Pa čeprav nam to vzame le nekaj minut usmerjene pozornosti.

Družinam in pravzaprav vsem ljudem so lahko v pomoč tudi naslednji trije ukrepi, ki pomagajo v izolaciji in ob tej kolektivni travmi, ko nas je iznenada doletelo nekaj, česar ne poznamo in nas navdaja s težkimi občutki, pri marsikomu pa vzbuja tudi občutke življenjske ogroženosti, nevarnosti in nemoči:

1) Struktura dneva - ta nam bo podarila občutek varnosti in urejenosti ter bo tako posledično zmanjšala občutek nevarnosti.

2) Fizična in psihična aktivnost - ta poveča pozitivne in znižuje stresne hormone ter tako zmanjša občutek nemoči.

3) Čustvena higiena - pomaga nam povečati povezanost, zaradi ubeseditve občutkov pa se zmanjša napetost in strah ter intenzivnost krizne situacije.

PREBERITE TUDI: Družinska karantena - Na to bodite pozorni!

Kaj bi pa lahko Vlada storila, da bi vendarle vsaj malo omejila negativne učinke teh izrednih koronavirus ukrepov, ki bodo nekateri prinesli tudi dolgoročne in trajne negativne posledice tako za družine kot družbo na sploh?

Nanizala bom nekaj nujnih ukrepov v času izolacije, ki bi jih Vlada morala čim prej uvesti. Še posebej tiste, ki so povsem brezplačni, toda bi lahko rešili marsikaterega človeka ali/in družino:

1) Najprej uporabiti vse že obstoječe kanale - socialna omrežja in aplikacije ter mobilne operaterje, da vsem prebivalcem pošljejo sporočilo s spodbudo k prijavi nasilja. Podobno kot je vlada že naredila za "ostani doma". 

2) Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem, k iskanju idej. Le skupno in neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, lahko prinese nove in inovativne rešitve.

3) Angažirati se na socialnih omrežjih in uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč. Včasih je potrebnih le nekaj influencerjev, da podprejo idejo boja proti nasilju, da se naredi korak naprej.

4) Končno uvesti šifrirane kode in krizne točke (na primer v lekarnah, trgovinah ali/in pekarnah), kjer lahko žrtve prijavijo nasilje tako, da izrečejo šifro (na primer "maska19"), zaposleni pa takoj vedo, da gre za nasilje in nasilje prijavijo policiji ali dajo žrtvi možnost, da sama pokliče na pomoč. V karanteni je takšna prijava še toliko bolj nujna, saj je žrtev v teh razmerah redkokdaj sama. Ta sistem v tujini že uporabljajo in bi ga bilo treba čim prej uvesti tudi pri nas.

5) Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju, ki bi vsebovala javno/medijsko promocijo ozaveščanja vsebin, povezanih z nasiljem, spletnih dogodkov, podporo znanih osebnosti ter drugih projektov, ki nagovarjajo in rešujejo problem nasilja. 

Terapevti Inštituta Vita bona v času karantene nudijo brezplačno pomoč primarno na socialnem omrežju Facebook in Twitterju, pa tudi elektronsko na e-poštnem naslovu info@druzinska-terapija.com ali preko telefona.

Skupaj z zunanjimi strokovnimi sodelavci vodijo Facebook skupine SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika), Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose) in Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce), v katere se lahko vključi vsak.

Na tej povezavi pa najdete informacije glede možnosti vsakodnevnih brezplačnih pogovorov v primeru kakršnekoli stiske - čustvene, finančne, organizacijske ...