Kaj se pa tule skriva?

Mmmm, tole je pa za pojest!

Kukuc

/41 /11

Občasno grem že sam sebi na živce. »Gaj, ne!« je ukaz, ki ga v dobro malega raziskovalca uporabljam dnevno. Tako preprosta kratka besedica, ki skoraj ni vredna omembe, pa tako zelo zapleten pomen ima. Kar vidim ga, kako takoj pomisli: »Pa ne že spet ta ne. Ali moj stari nikoli ni bil majhen? Kaj je res tako zelo dolgočasen? Ali je res tako zelo narobe, če skušam prst stlačiti v vtičnico? Luknje so vendar tam zato, da v njih vtaknemo prst.«

Razumete mojo dilemo? Nikakor si ne želim vzgojiti majhne osebice, ki se ničesar ne bo upala dotakniti. A vendarle je »ne« največkrat uporabljen ravno v dobro našega malega Mini Flikija, ki je poln zaleta in zdrave življenjske radovednosti. Ta pa se žal ne ustavi pri igračah, ki se menda zdijo izredno zanimive samo njihovim oblikovalcem, kajti Gaju se zdi kaj več od nekajminutnega posvečanja pozornosti piskajočemu telefonu ali ropotuljici pod častjo. Izjema so le igrače svetovno znane Švedske trgovine s pohištvom, ki na prvi pogled resda niso nič posebnega, so pa zato toliko bolj pri srcu otrokom. Opravičujem se za posploševanje. Primernejše bi bilo reči, da so pri srcu našemu Gaju Juliju.

A niti barviti in nenavadno oblikovani nilski konji, krokodili, netopirji in podgane ne morejo tekmovati s privlačno silo povprečnega električnega kabla ali mačje hrane. Pri slednji iz dneva v dan preizkušamo moč besede »ne«. Postavljena je namreč na skrajno primernem mestu, nekako na sredi med Gajevo sobico in kuhinjo. Vsi dobro vemo, da se na pohodu prileže tudi kakšno okrepčilo. In mačji keksi so idealna malica, preden se človeček loti grizljanja kablov. Zato se te lekcije na noben način noče naučiti. Tudi naša mačka, dama srednjih let z Dunaja, pri tem ne sodeluje ravno aktivno. Namesto da bi s kremplji in zobmi branila, kar ji po vseh pravilih pripada, se rajši leno preteguje na postelji. Zato njena hrana večkrat kot ne roma na omaro, kjer je mali plazilec pač ne doseže. Ker je mački pod častjo skakati na omaro, je zato ne more doseči niti ona, kar seveda povzroči užaljeno mijavkanje, ki ne poneha, vse dokler skleda s hrano ni ponovno na tleh. In takrat se začne vse znova.

Preden bo kakšna socialna delavka skočila v zrak, kako zelo zatiramo našega otroka, ki ima vendarle svoje pravice, naj omenim, da besedica »ne« v tej zgodbi nastopa zgolj v dobronamernem varovanju Gajevega zdravja in v določenih primerih tudi življenja. Na svetu je vendarle toliko zanimivosti in čisto vsako od njih je potrebno najprej dati v usta, malo prežvečiti in (če je primerne velikosti) tudi pogoltniti. Pri tem je najbolj zanimivo dejstvo, da sva s Karmen stanovanje oblikovala v nekakšno cono brez nevarnosti. Vsaj mislila sva tako.

Pred nekaj dnevi se je namreč pripetilo, da je mali raziskovalec našel kabel prenosnega računalnika, ki je na eno strani bil pritrjen na omenjeni računalnik. Ni treba dvakrat reči, da je ob močnem potegu padel na tla in v parketu pustil lepo luknjo. Sploh ne bom nadaljeval z razmišljanjem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi padel kam drugam.

Zato sem ponovno podrobno pregledal stanovanje in odstranil vse skušnjave, ki lahko resno vplivajo na Gajevo zdravje. Vsi kabli so tako po novem varno skriti za komodo. Omare, v katerih se nahajajo nevarne snovi, so po novem zaprte, vratca pa zapahnjena. Tudi stvari, ki so preveč pomembne ali krhke, da bi jih prepustil raziskovanju radovednih prstov so na varnem za zapahnjenimi vrati.

In glej ga zlomka. Kar naenkrat so vse te stvari postale za Gaja nezanimive. Proč od oči, proč od srca, bi lahko uporabili staro modrost. A ne dvomim, da bo mali raziskovalec kaj kmalu našel nekaj, kar sem ob pregledu spregledal in ponovno bom lahko na ves glas kričal: »Gaj, ne!«

Če ne prej, se bo to nedvomno zgodilo, ko bo pričel hoditi in imel na voljo dodatnega pol metra višine za raziskovanje.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.