Novorojenček ni nemočno bitje.

/11 /11

Na videz so nemočni, v resnici pa imajo neverjetne sposobnosti. In nekatere izmed njih mu omogočajo preživetje.

Obvladujejo biološke in socialne spretnosti. Navezati znajo stik z drugimi ljudmi, to storijo s pogledi, kretnjami in glasovi.

Narava je poskrbela, da ima dojenček biološke sposobnosti in te mu omogočajo, da diha in se hrani.

Ko se dojenček rodi, je njegovo telo izpostavljeno velikim spremembam in obremenitvam. V materinem telesu je prejemal kisik preko popkovnice, takoj, ko se rodi, pa mora znati samostojno dihati. Prav tako je za njega velika sprememba tudi težnost. V maternici ga je obdajala topla plodovnica, takoj po rojstvu pa se mora prilagoditi na težnost, kar vsekakor ni mačji kašelj.

Tudi način prehranjevanja se z rojstvom spremeni. Nič več ne dobiva hrane preko popkovnice, ampak se mora takoj po rojstvu potruditi sam. Sesati mora in pri tem še usklajevati požiranje toplega materinega mleka ter dihanje.

Sam se mora naučiti poskrbeti tudi za pravo telesno temperaturo. Okrog njega ni več tople plodovnice. Vklopiti mora svoj 'termostat' in se naučiti ogreti svoje telo.

Poleg bioloških sposobnosti pa ima mali čudež tudi družbene sposobnosti. Zna navezati stik z ljudmi, zna ga vzdrževati ali pa prekiniti.

Jok je zanj način sporazumevanja. Z njim opozori nase, izrazi svoje potrebe in občutja, naveže stik s starši, pokaže, če mu je nekaj všeč ali ne.

Hitro se nauči, da lahko z jokom sporoči marsikaj. Za vsako stvar, ki jo zahteva, uporablja drug način joka. Če ima umazano pleničko, če je lačen, če si želi družbe, igre ali pozornosti. Joka drugače, če je utrujen ali če želi le dremati v materinem naročju. Mati se kmalu nauči in zna 'prebrati' jok svojega dojenčka.

Nikoli pa ga ne smemo pustiti samega. Dojenček nam z jokom nekaj sporoča in ni razvajen. Želi si le, da ga negujemo in se ukvarjamo z njim.

Navezovanje stikov z drugimi je osnovna potreba, zato ima novorojenček, razen joka, še druge možnosti, da pritegne pozornost. Starši so včasih presenečeni, s kako bistrim pogledom jih pogleda takoj po rojstvu. Budno stanje zavesti je ena izmed prvih dojenčkovih sposobnosti. Pomaga mu navezati stik z materjo in očetom.

Dojenčki imajo razvit sluh in prepoznajo materin glas, ki jih je ogovarjal že, ko so bili še v maternici. Ločijo med glasovi in se včasih prestrašijo tujčevega. Materin in očetov glas pa jih pomirja in predstavlja zanje občutek varnosti.

Dojenčki tudi zelo radi posnemajo mimiko obraza. Opazujejo materina usta in kadar jih premikajo, ga ogovarjajo, se jih trudijo posnemati. Pri tem včasih na vse pretege krilijo z rokami in so zelo žalostni, če se jim ne posvečamo več.

Dojenčki prepoznajo materine roke in objem. Prav tako očetove in ljudi, ki ga večkrat obiščejo, negujejo in so v njegovi bližini. Prepoznajo tujca in dajo jasno in glasno vedeti, da se pri njem ne počutijo varno.

Mali dojenčki niso nebogljeni in ne zahtevajo veliko. Le čas, toplino in bližino. To, kar znajo dati starši.

Vir: Igrajmo se z dojenčkom, Anne Pulkkinen (Mladinska knjiga)