/11 /11

Ringarajin uporabnik: Puncica

Datum: 2. junij 2004

Tip poroda: carski rez / naravni porod / drugo (navedi kaj) ...

Število dni v porodnišnici: 3 dni

Porodnišnica: Ljubljanska porodnišnica, oddelek C

Ocena porodnišnice: 5

Komentar ocene: Babica Lila je bila super!

MOJA ZGODBA:

Nekaj podatkov:

* porod je bil lahek, brez problemov

* bila malo šivana

* punčka Janja

* težka 2990g

* velika 50 cm

Tudi jaz sem našla nekaj časa da vam napišem mojo izkušnjo poroda. Mogoče pa bo kateri od bodočih mamic kaj prišlo prav.

V nedeljo sem imela rok, bila sem totalno nesrečna, ker se popadki kar niso in niso hoteli začeti. Poskušala sem vse kar so mi svetovali (tudi ve punce... Hvala) a popadkov ni bilo od nikoder. V ponedeljek sem šla na CTG k moji zdravnici, tam so sestre »naštimovale« tisti CTG eno uro, pa ni nič pokazalo (sumim, da niti še ne znajo tako dobro »naštelat« tista dva senzorja saj je kar nekaj piskal in nič prav kazal) Zdravnica pa je rekla da se MV lepo mehča in da sem majčkeno odprta - tam 1 prst in da naj grem v sredo kar v porodnišnico če se še ne bi začelo. Jaz čisto nesrečna grem domov, vem da sem se zadnje dni še samo jokala, kako strah me je bilo umetnih popadkov, pa tudi nisem hotela rodit tako, kot bi bila naročena pri zdravniku. Mi je pa zdravnica napisala da naj grem tja na CTG.

No pa je minil torek, pa smo se sprehajal pa nič in je prišla sreda. S fantom sva se odločila da greva v porodnišnico kar zjutraj, »naštimala« sva se in prišla tja v sprejemno ob deveti uri. Dobila v Ljubljanski porodnišnici nalepkice, če bi pač večkrat prišla na pregled in takoj sem prišla na vrsto za CTG. Tam me je sestra vse mogoče spraševala od datumov rojstva do izobrazbe in to moje in moževe, potem pa je rekla da zdaj pa naj počakam malo zunaj. Pa sva čakala in čakala in čakala in bila živčna, ob pol dvanajstih me končno pokličejo. Zdravnica mi reče da ko je enkrat nosečnica čez rok da jo naročajo tako na dva dni na CTG in pregled sem si mislila: »o super, ne bodo mi še kar «našopal« umetnih popadkov« in sledil je pregled.... Totalen šok. Zdravnica reče da sem odprta že 4 cm. Le kako, saj ni bilo prej nobenih popadkov in še nič nisem bila odprta, ne nobenega čepa ne nič in je rekla: »Ja to bomo pa šli kar rodit«. Mene full šokira in reče: »ja 4 cm je full dobro za začetek, glavica je lepo pripravljena« in da sem zelo dobro pripravljena za prvič. Oblečem se v grdo zeleno haljo (ej, te halje so take kot bi bile 100 kilske pa v kakšnem zaporu) in grem vem povedat možu, da ima eno uro časa, ko me bodo »rihtal« za porod. Njega skoraj kap zadane, ko me vidi v tisti zeleni halji, pa s kopalnim plaščem, me je tako presenečen pogledal pa nič mu ni bilo jasno, ko sem mu govorila da zdaj pa lahko za eno uro gre. No moral je it v babiško šolo plačat prispevek za porod (4.000 SIT) in naj bi šel še jest. A ker sem mu jaz govorila že celo nosečnost da ga skoz hočem ob sebi, je hrano kar spustil in bil takoj nazaj.

Mene so v tistem času poslali v porodni oddelek kjer me je prijazna babica klistirala (topla voda, ki ti jo spustijo v črevo). Tega je po moje kar za kak liter. Najhuje je bilo ko je rekla zdaj pa zadržite, pa na WC. Sem mislila da me bo razgnalo. Ampak na WC-ju sem hitro opravila. Še prej me je vprašala če imam kaj popadkov sem rekla da nič. Brila me ni, ker sem se že prej doma sama. Ona pa, da verjetno jih bo klistiranje spodbudilo sem si mislila: »ej ti kr nakladaj.« Pa res, ko sem končala s taborjenjem na WCju in hodila po hodniku, so se začeli taki rahli popadki, se mi zdi, da so se kar hitro stopnjevali. Babica me je prišla pogledat po pol ure in pripeljala mojega dragega. Vsi skupaj smo odšli v porodno sobo, ki sem si jo »bajdvej« čist drugače predstavljala. Na sredi ena velika postelja pa gor luč kot pri zobozdravniku, pa en kup aparatov in mask, pa infrardeča lučka. Bila pa je v roza barvi in en tak luštkan dojenček je bil na steni. Ulegla sem se na posteljo, moj dragi pa je bil zraven mene. Babice so naju pustile in midva sva se začela pogovarjat da to bo pa najin tabor naslednjih 8-12 ur. Bila sem neverjetno sproščena in nič me ni bilo strah. Po nekaj min. je prišla babica in rekla da samo še kavo spijejo in bodo začeli. Sem si mislila - ja kaj hudiča pa bodo začeli in tudi vprašala ona pa: »ja s porodom. Saj sobo je treba čim prej izpraznit«. Sem si mislila : »O, marija, zdaj me bodo paše z umetnimi »našopal« in mi povlekli ubogega malčka ven«. Priklopili so me na CTG in čakala sva, da pač popijejo kavo.

Ura je bila dve, ko so prišle zdravnica in babica. Zdravnica je prebodla mehur, da mi je voda odtekla. Moram reči, da je to kar smotan občutek - s takimi kleščami ti gre noter, pa te tam razteguje, da pride do mehurja, ti ga predre (to res nič ne čutiš), potem pa ti začne počasi voda teč. Za predret ima pa tako krajšo palico s konico na koncu, no vsaj toliko sem jaz videla. No, potem pa sem se ulegla na bok. Mož je moral začet štet popadke, vse si je skrbno zapisoval (ja itak, moj je »picajzlast«) od minute do minute in popadki so bili že kar takoj na tri-pet minut, trajalo pa tudi dlje od minute. Jaz pridno dihala čeprav tisto hitro pasje dihanje mi nikakor ni šlo, ma jaz tega ne znam še zdaj ne... a je šlo. Po eni uri je prišla babica, meni so se popadki že kar full stopnjevali, kaj sta se takrat s možem pogovarjala ne vem, pa je rekla da naj se uležem na drug bok in da mi bo dala nekaj proti bolečinam. V roko sem dobila eno injekcijo (sploh ne vem česa) in dala mi je masko s smejalnim plinom. V masko je treba full globok dihat, a jaz, ko imam vedno probleme s tem, da dobim premalo kisika (pod kovtrom ne morem bit dolg), se mi je zdelo, da se kar dušim, a se mi zdi, da je kar pomagalo, da sem dihala noter. Full se ti potem vrti, kot bi bil malo zadet. Moj pa me je ta čas močil z hladno mokro gazo in to mi je najbolj pasalo, ko mi je na čelo dajal to »mrzloto«. Aja, popadki so bili full bolj močni, a se mi zdi, da se jih je dalo prestat. Bolelo je kot hudič, ampak če si bil skoncentriran na dihanje, potem si na bolečino kar pozabil, no jaz sem skoz študirala na to, da mi zmanjkuje kisika in da moram masko malo postrani dat. Po pol ure je prišla babica nazaj v sobo, spet me je pregledala in rekla zdaj pa bova poskusile, kako bo, ko boš pritisnila. Sem se prijela za noge in pritisnila, baje full dobro in da bomo v naslednjem že rodil. Ura je bila tam okoli nekaj do štirih. Sledilo je nazaj po sapo pa pritiski, pritiskat sem mogla kar enih 4x, se mi zdi da se nikamor ni premaknilo. Moj mož in babica pa skoz govorila »še mal, še mal, še mal«, sem si mislila: »Pa daj bodita že tiho, če vidim, da se nikamor ne premakne«. Pa sem pritiskala pa se mučila pa zadrževala sapo, pa dihala pa zavijala z očmi, a je na koncu uspelo. Morali so me prerezat, ker bi se drugače raztrgala in glavica je prišla na plano, polna laskov in babica mi je rekla, da jo lahko potipam, sem bila kar presenečena, in potem še en potisk, pa so ramena zdrsnila ven, pa še celo telo, punčka je bila na mojem trebuhu. Vsa lepljiva, krvava in modrikasta, a zame najlepša na svetu.

Res je to nekaj najlepšega kar se ti zgodi in na vse bolečine ob tem pozabiš, ko vidiš, da je v tvojem trebuhu raslo in se razvijalo nekaj tako lepega in živega je vse pozabljeno. Punčko so umili, stehtali in dobila je devetke. Ati je vse lepo posnel in poslikal (ne samega poroda). Dojenčico sva potem še tri ure crkljala in ogledovala in se jokala in se smejala in se tolažila in .... sej teh čustev ne moreš opisati. Skratka, tiste trenutke sva bila najsrečnejša človeka. Potem pa so mene odpeljali na oddelek, moj dragi pa je odšel domov. Še celo noč sem jo ogledovala, kar nisem mogla spat, kar nisem verjela da sem zdaj mamica in da je eno nebogljeno bitje odvisno od mene, da je to moja punčka, ki jo imam neskončno rada in kateri želim vse najlepše na tem našem krutem svetu.

Potem so moral porodit še posteljico pa kar ni hotela ven, to je kar smotan občutek, ko ti z roko pritiska na trebuh, a potem se je končno porodila. Pregledala jo je zdravnica in me potem zašila. Tudi to je smotan, ko ti »našopajo« tamponov noter, pa nič kaj »fajn« občutek, ko ti tam veže tiste vozle. Drugače pa me je full lepo zašila.

Babica je bila prekrasna in tudi zdravnica je bila super, skratka moj porod mi je ostal v »lepem« spominu. Mogoče me je motilo to da je bilo full ljudi v porodni sobi in mislim, da od tega 3 študentke, a itak takrat tega ne registriraš, ko je vsega konec pa tudi oni gredo. Tudi na oddelku C so vse sestre bile zelo prijazne in pripravljene pomagat, ni bilo problema dobit dodatka (razen ena je bila grozna, pa kar neki zavijala z očmi), ki ga je rabila punca zraven mene.

No potem smo se tri dni v redu »rihtal«. Mene malo šivi bolijo, obroč za plavanje res pomaga, najbolje pa je ležati. Mleka je bilo dovolj in dojenčica je pridna kot čebelica, pridno spi in je. Tudi z previjanjem in umivanjem ni problema. Skratka, zdaj se imamo še bolj radi in najino stanovanje je napolnjeno z otroškim jokom.

Zdaj pa nasveti:

* obroč za plavanje je »majka«, če so te rezal in šival

* prigrizek je zelo dobrodošel po porodu in če so že vsi obroki mimo (men so sicer sestre prinesle prepečenec pa mleko, ko sem rekla če imajo kaj za jest)

* vložki vir so baje boljši od tistih v porodnišnici, če te šivajo

* dobro se je čim večkrat tuširat tam ko si šivan, baje da se tudi šivi prej zacelijo, pa ne peče in ne boli potem tako. Najbolje po vsakem obisku wc-ja

* copate sem imela svoje, saj tisti bolnišnični so neki čudni napihnjeni

* vložkov je bilo sicer dovolj, tudi brisače in halje so redno menjavali

* spodnje hlače ki jih dobiš tam so men bolj ustrezale kot tiste, ki jih dobiš v trgovini za enkratno uporabo, so se mi zdele bolj zračne (so pa kot nekaka mreža)

* modrc za dojenje mi je full prav prišel, ko se tako fajn odpre, drugače pa sem prva dva dni bila brez, pa mi nikakor ni »pasal«, čeprav še nisem imela mleka

* nogavic, brisače, spodnjih hlač nisem rabila

* zelo prav mi je prišla elastika za lase s katero sem spela haljo, ko sem šla na wc in potuširat spodaj

* kontaktne leče sem brez problema uporabljala

* mobitel ni več prepovedan, ampak v času vizit, dojenja in nege ga je dobro izklopit, ker ne marajo da zvoni, tako da telefonske kartice ne rabiš

* tudi denarja nisem nič rabila, saj sem bila tam le 3 dni, pa še to skoz v sobi

* v porodni sem dobila grenke kamilice za pit, ker itak ne smeš preveč pit, je pa full pomagalo, ko si dihal v masko ker so se ti full usta izsušila

* umivala sem se kar z intimnim milom, spodaj, kjer sem bila šivana pa se itak nič nisem ker je baje najboljša voda

Poročilo je res izčrpno, a upam da bo kateri v pomoč :)