Otroški smeh je nekaj najlepšega. (Freedigitalphotos.net)

/11 /11

Dojenčkov nasmeh 

Človeški otroci so edini primati, ki se lahko nasmehnejo svoji staršem. To sposobnost potrebujejo, saj so telesno nemočni. Opičji mladič lahko ostane v stiku s svojo materjo, saj se oprime njenega kožuha. Človeški dojenček pa te možnosti nima, zato potrebuje drugačen način, da zadrži svojo mater. In najbolj učinkovit je nasmeh. Matere imajo namreč vgrajen odziv na to obrazno mimiko in so povsem nemočne pred občutki topline, ki jim jih vzbudi smejajoči otrok. Smejanje je eno od osnov človeškega izražanja in svoj pomen ohrani vse življenje.

Prirojena lastnost 

Otrokov smeh je prirojena lastnost. Dojenček opazuje mater in njen smeh, smehljanje, namenjeno njemu. Otrok poskuša njeno obrazno mimiko posnemati in ji vračati nasmeh.

S pozornim opazovanjem pa so znanstveniki ugotovili, da oponašanje ni nujno potrebno. Smehljati se znajo namreč tudi otroci, ki so se rodili slepi in gluhi. Tudi ti se v varnem materinem naročju smehljajo. Razlika je e v tem, da njihov smejajoči obrazek ni usmerjen v materinega.

Nasmeh otroka ima posebno vrednost. Njegovo smejanje spremlja očesni stik. Za polni učinek vizualnega signala mora biti njegov obraz usmerjen v materinega, z očmi pa se mora zastrmeti globoko v njene. Otrok se smeje z materjo in ne njej, kar pa jo še toliko bolj nagrajuje.

Refleksni smeh

Refleksni smeh je nekakšen predsmeh. Ta se pojavi že tri dni po rojstvu in ga lahko večkrat opazimo v prvem mesecu otrokovega življenja. Je bežen in komaj prepoznaven. Najbolj pogosto se pojavi, ko otrok utone v spanec. Pojavi pa se tudi ob nenadnem draženju živčevja, na primer z rahlim žgečkanjem po lički. Na dojenčkovem obraz se zariše pravi nasmeh, pa vendar je to le refleks. Dojenček se svojega nasmeha še ne zaveda.

Pristni smeh 

Ko otrok dopolni štiri tedne, pa je že zmožen pristnega smejanja. Njegov obraz zasije, oči se razprejo in zasvetijo. Tako se odzove na prisotnost odraslega v bližini. Gre za splošen smeh in sproži ga lahko katerikoli odrasel, ni nujno, da sta to mati ali oče. Povezan je z izkušnjami in pričakovanji, otrok se je že naučil oddati želeni signal. Vseeno mu je še, kdo je v njegovi bližini. To so lahko njegovi starši, sorojenci ali pa popolnoma neznana oseba-nasmehne se vsakemu.

Smeh za izbrane

Pri približno šestih mesecih pa se otrok prenehal smejati tujim ljudem. Takrat se pojavi selektiven, specifičen smeh. Otrok se je naučil prepoznati obraze. Ljubši so mu seveda domači in njim se nasmehne. Tujih obrazov ne pozna, zato smeha niso več deležni. To pa je lahko tudi neprijetno presenečenje za nekoga, ki dojenčka obiskuje bolj poredko. Dojenček ne ve, kdo je njegov sorodnik, prijatelj, zato se mu ne bo nasmehnil, če ta oseba ni v konstantnem stiku z njim.

Otroški način sporazumevanja s selektivnim smehom postane oseben.

Vir: Desmond Morris, Otrok (TZS)