/11 /11

Vsi nekaj vemo o inteligentnosti, vemo, da jo merimo z inteligenčnimi testi, lahko izračunamo inteligenčni količnik, čustvena inteligentnost pa je nov pojem v vzgoji otrok. Mnogi strokovnjaki so prepričani, da so otroci bistrejši, kot so bili nekoč, pa vendar se v življenju in medsebojnih odnosih nekako ne znajdejo. Poleg tega povsod opažamo porast povečanju kaznivih, celo kriminalnih dejanjih mladostnikov, samomorih, opuščanju šolanja, pomanjkanju interesa za delo … Vprašamo se zakaj, če vemo, da so otroci bistrejši, če imajo vse, kar želijo, če jim lahko nudimo vse, kar potrebujejo?

Največji problem je v zmoti, da morajo starši otroka varovati pred težavami, ker nepotrebno varstvo otroku lahko bolj škodi kot koristi. Otrok se mora naučiti izražanja in razumevanja občutkov (svojih in drugih ljudi), nadziranja razpoloženja, empatije, neodvisnosti, prilagodljivosti, reševanja težav, vztrajnosti, blagohotnosti, prijaznosti in spoštovanja. Če jim vse to »prihranimo«, tako da vse postorimo namesto njih in jih zraven še zagovarjamo in opravičujemo za njihove napake, potem smo na dobri poti, da bo imel naš otrok čustvene težave, da se ne bo ustrezno vklopil v družbeno okolje in kar je še huje, tak otrok lahko kaže hujše duševne motnje. Veščine čustvene inteligentnosti se pridobivajo v procesu vzgoje in poučevanja otrok. Psihologi priporočajo, naj se z otrokom pogovorimo o čustvih, ki ga navdajajo, saj bo tako lažje razumel občutke drugih, hkrati pa bo vedel, kaj se z njim dogaja. Otroke radi pohvalimo, vendar je pohvala učinkovita in primerna takrat, ko si jo otrok zares zasluži, ker se je trudil, je bil vztrajen itd. Ni nujno, da mu vedno uspe (rezultat), vendar če vemo, da je vložil zares veliko truda, potem ni odveč, če ga pohvalimo za trud. Tudi otroke, ki so boječi, zelo ranljivi ni potrebno zato bolj čuvati.

Otrok potrebuje disciplino, doslednost, osebno svobodo, možnost izbire, v okviru družbeno sprejetih norm … Prav tako za otroka kot za odraslega velja, da si lahko svoboden, dokler ne trčiš ob svobodo nekoga drugega.

Starši moramo skrbno izbirati oddaje ali risanke, ki jih otroci gledajo na televiziji, prav tako pa je nujno omejiti čas gledanja televizije. Dolgotrajno sedenje pred TV onemogoča otrokom razvoj družbenih in čustvenih veščin.

Pri učenju otrok, kako naj skrbijo za druge ni dovolj, da jim o tem govorimo, pač pa se morajo otroci aktivno udeleževati npr.: vključevanje v razne organizacije, društva, pomoč ostarelim, varstvo živali … Zavedajte pa se, da ste otrokom prvi zgled za vse, o čemer jih učite in zavedajte se, da otroci ne bodo razumeli, da včasih lahko storimo prekršek, včasih pa ne, ker s tem močno omajate zaupanje v resničnost vaših izjav. Poštenje in zaupanje pa sta pri vzgoji še kako pomembna.

Več o tej temi v knjigi Čustvena inteligenca, avtor dr. Lawrence E. Shapiro Če pa si želite več izvedeti o otrokovi potrebi po redu, si lahko preberete v knjigi Z. Zalokar- Divjak: Vzgoja za smisel življenja, več o ubogljivosti pa v knjigi iste avtorice Vzgajati z ljubeznijo. O konkretnih napotkih, o tem, kako nekaj doseči pri otroku pa v knjigi avtorice J. McFaden Vzgoja dobrega otroka na preprost način.

Preberi še:

Je vaš otrok nadarjen?