@lina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pikabu Najprej je problem jo od doma spravit, ker ravno takrat ona začne nekaj delat in se lovimo po hiši, da se oblečemo. Ko pa kam pridemo, pa domov noče. Zadnjič je hotela pri sestrični ostati, se je že slačila, da bo šla tam spat. Danes je pri mojih starših zlezla pod klop ob mizi, čisto v kot, da sva jo skoraj ven vlekla, da smo jo spravili domov. Saj vem obdobje, pa ni panike, da bi mi bilo kaj grozno, hecno mi je, samo vidim, kako starševstvo postaja vse bolj zanimivo, na nek način naporno, predvsem pa čutim kot veliko preizkušnjo, do kje se ji pustiva izsiljevati. Ker Ema pa to že zna. Najhuje je ostati resen zraven, ko ima kakšen izpad. Zvečer je pa za spat ista pesem. Pregovarjamo se sto na uro, kdo ji bo zobe umil, kdo jo bo preoblekel, kdo jo bo v posteljo dal, katero pravljico bo poslušala. Kot da bi opisovala podobo našega doma - "ne gjem, bom doma ostal..." "ne se domov, tukaj ostali"... "ne gjem spat..." "mami bo zobke mila" "oci pri tebi spal" "mami bo menjala nicko (pleničko)" Res borbe... in tukaj ni drugega kot globoko vzdihniti zrak, 129.tič povedat kako bomo naredili, uporabiti vse trike starševske diplomacije... ampak je luštno, čeprav si včasih tako izmozgan
|