frrrr
|
IZVIRNO SPOROČILO: Evik no in tako sva malce kasneje kot običajno z Matjažem legla v posteljo, da ga podojim, pocrkljam, da zaspi. svečka ki jo je dragi prižgal je ugasnila, tako da je skozi okno na posteljo padal le lunin žarek. mali je nehal sesati, mirno je dihal, mislila sem da spi in zato sem ga počasi odstavila. ker je bilo temno, sem ga od blizu pogledala. oči je imel široko odprte. pri tisti nočni svetlobi so bile videti črne. njegov obraz je bil resen in kar nekako odrasel. nekaj časa sva se čisto nepremično gledala, nato pa je iztegnil ročico in me pobožal po licu, potem se mi je nežno dotaknil oči - jaz pa sem mislila: "a veš kako te imam rada, a veš kako neskončno te imam rada!" in solze so mi kar tekle, sproti sem jih brisala v majico, da ne bi bil moker. Matjažek pa se je prvič dotikal mojega obraza: lic, oči, brade,...in me nepremično gledal. občutek sem imela, kot da se pogovarjam z njegovo dušo - vse je delovalo tako nezemeljsko - lunina svetloba, tisti resni obrazek, ogromne oči... in potem se je nasmehnil, kot da bi mi rekel: "mami, vse bo v redu!" že naslednji trenutek je bil spet otrok, malo je popačil obrazek, skoraj zajokal, dala sem ga na drugo dojko, nakar je zaspal tako sladko, da se ni niti predramil, ko sem ga prenesla v posteljico, tam se je obrnil v zmagovalno pozo - na hrbtu roke kvišku in glava na eno stran. malce sem še počakala in pustila da skozi okno name lije luna. ob branju sm tut js dobila solze sreče v oči... pred rojstvom Jaše takšne sreče nisem poznala... ob pogledu nanj v porodnišnici sem se počutila kot najsrečnejši človek na svetu... zdaj pa se na vsakem sprehodu po sončku, vsako jutro ko me pogleda, ob blebetanju namenjenemu samo meni kar topim od sreče in res mi je težko za vse, ki jim je tako ali drugače odvzeta možnost imet lastnega otroka
|