ronja
|
Aha, Špela, ok, potem se mi ni treba sekirat, da se (še) nič ne bojim? No, te se pa ne bom sekirala
Ja, jaz sem na splošno kar odporna na raznorazne "nasvete", jih v gl. vzamem za dobro, samo če sem res na tleh, mi pridejo do živega - kot zadnjič, ko sem zvedela, da mam pljučnico, pa mi je tašča utrujala s sprehodi, ki seveda vse pozdravijo, mami pa z žajbljevim čajem... No, takrat sem res mela vsega poln kufer! Kako preklemano lahko je bit pameten, če ti ni treba dejansko nosit kože tistega, ki ma probleme, a ne?
Andreja, upam, da bo mali še bolj zrasel v naslednjih tednih in ne bo treba prezgodnjega poroda! Sicer pa zdaj zelo dobro poskrbijo in mislim, da smo tudi iz tahudega ven, tako da tudi če bi se zgodilo, boš pač malo prej mamica še  . Vso srečo!
N&B, ti pa si ojštra do svojega lubija , hihi. Jaz pri naslednjem verjetno ne bom kaj dosti kupovala, bom kar prebarvala oblačila in odejce, če bo preveč sprano, če bo premalo, bom pa itak sproti videla. Ampak to je še daleč, najprej je treba prvo ven spravit
Ana, čestitam! Pojdi malega pogledat ob pol šestih, takrat te verjetno ne bojo šli preverjat. Sicer je pa to dober razlog...
melaverde, res je, kar pravi špela, velikost ritke oz. obseg čez boke ni isto kot velikost bokov, jaz mam recimo obseg bokov nekje 93 do 95 cm v "boljših časih", kar ni ne vem kako veliko, imam pa zelo široke boke - smo jih namreč merili na vajah v šoli, prav s takim ravnilom - šestilom, kot ga je špela opisovala. In so imele katere precej konkretnejše sošolke veliko ožje boke! Jaz pa sem s svojo postavo spadala med najširše boke sploh!
Tako da to zelo težko kar na pamet vidi, do kod maš ti svoje kosti... Ker lahko jih imaš skoraj tik pod kožo, kot jih mam jaz ali je pa še malo "lufta" vmes... Tak da nič sekirat, čisto možno, da maš širše boke kot ona! To rade rečejo punce z malo bolj baročno postavo, da majo široke boke, pa sploh ni res, celo v večini primerov ni tako...
Mene te zgodbice nič kaj ne ganejo; jih seveda tudi slišim, ampak to mi je res še najmanj. Itak vem, da je vsak porod drugačen in če bo hudo, bo pač hudo, če sem preživela vse do zdaj, bom pa še to, če kaj znam, je to ohranit trezno glavo, ko vse visi na nitki in pa prenašat bolečine. Nisem nek junak, ampak to sta po moje moji najboljši lastnosti... ne kompliciram, če je treba potrpet, skratka. Pa še fant bo zraven in bo sigurno lažje.
Na živce mi gre samo to, da vsi rečejo, no, samo da si zdaj ok, jaz pa recimo lih razmišljam, a bi zdrvela takoj bruhat ali lahko počakam do konca pogovora... In se recimo temuprimerno ne počutim lih tako zelo ok, kot oni pravijo... Ampak oni že vejo, hehe Prepričevat se mi jih pa niti ne da več, če se moram dobro počutit, se pač dobro počutim, nimam energije še za to, da bom se z njimi zaj*...
kar se tiče sester v porodnišnici, so pač tudi one ljudje in majo svoje probleme in tebi je to enkratni dogodek in se ti mogoče zdi, da morajo vsi okoli tebe plesat, ker si pač takrat res boga, ampak njim je pa to služba, vsak dan isto, samo druge mamice, nič jim ni to posebnega... In se mogoče katere težko v to vživijo... Tako si jaz predstavljam.
In si mislim, tudi ona ma polno glavo skrbi, doma jo čakajo otroci s cvekom iz šole, pa mož, ki pride pozno zvečer in hoče jest, pa je tečen, pa bogvekajše ma na grbi... Jasno, da ne bo zdaj vsa nasmejana okoli mene skakala, da mi bo vse ja najnaj... In tako potem rajši jaz malo potrpim, potem te pa tudi počasi sprejmejo, pa itak si vedno bolj samostojna in jih vedno manj rabiš - saj pravim, jaz imam izkušnje iz travme, kjer si nekaj časa dejansko čisto odvisen od sester... in si nekak rečem, da če sem lahko bila obzirna takrat, ko nisem mogla ne hodit ne premaknit noge, pa brez analgetikov z zlomljeno stegnjenico... potem mi bo ratalo tudi zdaj, ni vrag, toliko bolj pa ne more bolet...
Tukaj upam, da ne bo tako in da bom že takoj čisto samostojna, potem se bom že znašla. Bom si vzela sabo kak obroč za napihnit, če bom šivana, pa zdaj moram začet delat te vaje za presredek (raztegovanje), da ne bi bila šivana, ker če ne bom in ne bom mela kakega CR, kar se sploh ne grem, ker ga nočem, hehe , potem si jaz nekak predstavljam, da bom itak lahko vse sama, vsaj v porodnišnici... Tiste 3 ure, ko so obiski, pa itak oni radi kaj probajo- previt, držat otročka... In jim bom z veseljem pustila, hehe
Torej, če bo vse po sreči, upam, da sester skoraj ne bom rabila, hehe:) V porodnišnico bi pa tudi rada šla čim kasneje, da ne bom tam čakala ko lipov bog, da se vse skup začne zares...
Vsekakor pa ne bom pustila, da bi me neprijaznost sester pahnila v kako depresijo, to sem se že kar odločila in tudi na splošno se mi zdi, da za depresijo, tisto pravo dolgotrajno depresijo ni nikoli odgovorna samo taka malenkost, lahko pa seveda vsaka malenkost poslabša stanje.
Mene to ne skrbi, ker na splošno nisem nagnjena k depresiji, čustev ne tlačim v sebi in ker imam krasnega fanta, ki vem, da mi bo stal ob strani, tako da se lahko vsi ostali zarotijo proti meni (kar se itak ne bojo ), pa me ne bo tako iz tira vrglo... Tudi bo prvih 15 dni na porodniški z nama doma, tako da se mi zdi, da bo ta prehod malo lažji... Sicer vem, da nama bo življenje obrnila na glavo, da ne bom več svobodna kot sem bila zdaj, do  (v sami se nisem lih svobodno počutila z vsemi temi boleznimi...), pa da ne bom skoraj nič spala, ampak to na splošno dobro prenašam (pomanjkanje spanja), tako da bo že
Si pa ne predstavljam, kako je samskim mamicam... Saj vem, da je otrok "čisto veselje", ampak vseeno, meni bi bilo kar malo grozno... Si nekak vedno predstavljam družino z očkom... Če bi se njemu kaj zgodilo, takrat bi pa padla v depresijo in tudi ne vem, kako bi se iz nje izkopala... Ker ko bi imela otročka, bi se morala izkopat, že zaradi njega/nje... Ampak res ne vem, kako...
|
Natisni
, pravijo, da naj ne bi, ampak sigurno manj, kot če bi se mami še naprej matrala z dobavo kisika... Tako da Ronja je happy - tamala in tavelika
mene ni nič strah, da ne bi znala ravnat z otrokom, da me ne bi maral?
, se pač zjokaš fantu/možu na ramah, pa je. On te potolaži in gremo daje. Naslednjič, ko je pa on negotov, pa obratno. 
se strinja
, pa da vidimo, kje je boljše
, da sem zdrava, vsaj približno
včeraj padla iz stola in si je pošlodovala nogo tako da cel dan hodim z ledom in kisom bomo videli če si ni zlomila prsta jutri ko bo šla na rentgen pa še to učenje drug teden bo vprašana mat naravo in slo NOOORO! samo učenje cel vikend pa še malo obiskov pa mine vikend . 
da še nakupiva določene stvari da če ostanem potem do konca notri da imam pripravjeno.Ko bo kaj novega pišem 
