Alina_alin
|
helou, se javljam po dolgem času. Evo, danes je petek... juhuhu... Najprej glede srečanja: se pridružujem mišljenju Teki - nas ne bo, mi je resnično žal, ampak glede na te bolezni, v katerih se skozi vrtimo ( Š bila 14 dni doma zaradi škrlatinke - AB, 2 dni v vrtcu, zbolela: spet AB in 1 teden doma, danes smo 1. dan brez AB), se raje ne bomo udeležili. In raje, ko bo večštevilno, ko bomo bolj pri zdravju. Se opravičujem, da nas ne bo. Sedaj upam, da se Š okrepi in bomo vsaj en čas zdravi. Tjaška je hb ok in upam upam, da tako ostane- saj kot sem že pisala, imamo januraja tehtanje, in če se okrepi in zredi, bo končno cepljena. Sicer je Tjaša shodila. Sedaj pa res lahko tako rečem: prehodi celo sobo. Sicer, če se ji mudi, itak da še po štirih. Drugače je pa plezalka prava. Npr danes je splezala na omaro - ki je visoka dober meter - najprej na najnižjo poličko, vmesno in na najvišjo (Ikejina omara z zaboji) in zmetala dol vse škatle s puzlami - da si je naredila prostor. KO je ropotalo, kot da je potres, grem pogledat kaj se dogaja: in ona gor na najvišji polici stoji, ko me zagleda v smeh in še začne plesat gor na tisti mini polički. Me skor kap. Ampak njej je bilo skrajno zabavno. Predvčeraj smo bili na miklavževanju - otroci z vrtca so nastopali v OŠ, skupaj z otroci iz OŠ. Seveda je na koncu prišel še z darilci Miklavž s parklji. In ko smo prišli domov in vse do danes mi Špela govori proseče, da ona ne bi hodila v šolo. Seveda sem takoj po pogovoru ugotovila, da jo je strah parkljov. In ji rečem, da itak še zdaj ne bo hodla v šolo, ko bo večja. In ona takoj: da tudi, ko bo večja, ne bi hodla v šolo. Ona sploh ne bi nikoli hodila v šolo... Komaj sem jo pomirila, da parklji niso tam doma. Čisto je povezala: OŠ- parklje. No, in danes,ko smo mislili it v cervico na miklavževanje - je skor začela jokat, da ona ne bi šla. Ok, pa nismo šli. In potem bolj se je bližal večer, bolj je govorila, prosila: Meni miklavž ne bi nič prinsel. Naj mi nič ne prinese, mami, prosim... In bolj sva ji z mojim razlagala, da k nam bo prišel samo Miklavž, bolj je jokala: da ona ne bi nobenega darila. DA noče... Potem smo nastavili čevlje na stopnišču, in zaklenili vrata na stopnišče - da kao Miklavž ne more not do nas. In po moji zahtevi smo kar danes po kopanju ugotovili, da je ta čas Miklavž že bil pri nas - nisem hotela, da bo celo noč v mori, ali pride ali ne in v strahu in da se veselimo z darili šele zjutraj. Ker očitno je bila čist prestrašena. Po odpiranju daril je bila občutno pomirjena- pa ni mi jasno, kaj se je tako prestrašila parkljov. Saj so bili na 10 m vstran - res pa je , da so otroci ful kričali in cvilii. U, sem se razpisala. Vam žal nič ne morem odgovorit, nisem nič na tekočem, kaj ste pisale. Grem zdaj pošpegat. Pozdravček!
_____________________________
VELIKO STVARI LAHKO POČAKA - VENDAR NE OTROK. OTROKU NE MOREŠ REČI - JUTRI. NJEGOV ČAS JE DANES. (Gabriela Mistral, Nobelova nagrajenka)
|