renan
|
Pozdravljene mamice januarke! A vas tudi že kaj križ boli od dviganja vaših sončkov? naš ima zdaj že kakšnih osem kil in me že pošteno ureže, ko ga dvignem. še posebno ponoči, ko mi mišice počivajo... naš se pa zna obrnit s hrbta na trebuh že kakšen mesec. samo nazaj na hrbet je pa tudi pozabil, ali pa noče, ker ima tako lepši razgled. nekaj časa je tako na trebuhu, potem pa začne cvilit in moram hiteti na pomoč, da ga prekopicnem. Ne vem,če ste se že kaj pogovarjale o materinskih občutkih. zame so nekaj prečudovitega in nikoli si nisem predstavljala, da bodo tako močni. zgodi se mi npr., da grdo sanjam in grem preverit malega. če je slučajno zelo miren, se tako prestrašim, da se ga moram dotaknit in potem se seveda prebudi. so še druge stvari: nisem ne vem, kako verna, a zdaj vsak večer zahvaljujem bogu, da mi je dal tega čudovitega otročka. včasih sem že prav patetična, tako srečno se počutim, ko se cartam z mojim mišekom. ko se mi zjutraj nasmehne, se skoraj raztopim od sreče. pred dvema tednoma sva z mojim možekom končno šla sama ven s prijatelji na kosilo. vladimirčka sva pustila pri tašči. bilo mi je super, da si lahko malo oddahnem, a le kakšno uro. potem me je ulovila takšna kriza, da me je moj dragi moral peljati k malemu, sam se je pa vrnil nazaj na kosilo. mali je seveda mirno spančkal in ni prav nič pogrešal mamice. pa si nisem nikoli bolestno želela otroka, niti si predstavljala te ljubezni.. Se vam dogaja isto? LP, Renan
|