Hiška, ki lahko gleda zviška

Nahajate se:

Družinske finance > Dom in oprema > Hiška, ki lahko gleda zviška

Avtor:
Abigail Edwards

Pred slabimi 50 leti se je na Norveškem odvijala prava družinska drama. Gospod Styvelik je namreč tisti čas kupil nekaj zemlje na robu fjorda, in sicer z načrtom, da bi tam zgradil poletno počitniško hišo za svojo družino. Hiša je bila pravzaprav majhna dvosobna lesena koča, ki jo je naredil z lastnimi rokami in jo deset let kasneje želel dograditi s kopalnico, kuhinjo in jedilnico. Žal je omenjeni gospod ravno med to rekonstrukcijo umrl in je nedokončano delo zapustil svojima hčerama Hilde in Kristin. Ker pa nobena od njiju ni imela gradbenih izkušenj, nista vedeli, kaj bi pravzaprav storili s to prikupno, a hkrati neuporabno dediščino. Na srečo se je vse obrnilo v dobro smer.

Samo za poletne dni

Hiša je ostala nedokončana mnogo let, čeprav sta Kristin in Hilde z mamo večkrat prihajali na dopust ob fjord. Ker so bili zidovi neizolirani, je bila koča uporabna le poleti. »Želeli smo jo ohraniti vsaj toliko, da ne bi razpadla, kaj več pa nismo mogli storiti.« Leta 2004 sta se sestri morali odločiti, kako naprej, in Hilde je kupila Kristinino polovico. »Nisem želela, da propade, sploh ker je vanjo oče vložil toliko energije. Vendar je bilo jasno, da jo bo treba temeljito prenoviti in razširiti,« pripoveduje Hilde.

Posestvo leži tik ob robu fjorda, s pogledom na sosednje vrhove. Hilde in njen mož Ove sta želela vanjo spustiti še več nordijske svetlobe, zato sta dala vgraditi večja okna in nasploh sta povečala bivalni prostor za svojo družino. Na srečo je Hilde zaposlena kot sodelavka v eni od arhitekturnih pisarn za notranje oblikovanje, kar pomeni, da se je o svojih zamislih lahko posvetovala s kolegi in strokovnjaki. »Razmišljala sem zlasti o dvigu prve plošče, tako da bi bili stropi v pritličju višji.«

Ekološko prijazna

Gradbeni zakoni so na Norveškem zelo strogi, zelo težko je dobiti dovoljenje za gradnjo novih hiš ob vodi, lažje je razširiti obstoječe, za kar se je odločila tudi Hilde. »Strokovnemu svetu so bile všeč moje zamisli, kajti po površini se je zgradba povečala samo za 50 kvadratnih metrov,« razlaga Hilde in dodaja, da je bil podvig kljub temu velikanski, saj je bilo treba kopati v živo skalo, pri tem pa so smeli uporabljati le dokaj nezmogljive aparate, da niso poškodovali okolice.

Hiša je v splošnem zelo ekološka. Hildin soprog Ove jo je temeljito izoliral, vsa okna so dvojno zastekljena, v nekaterih sobah je tudi talno gretje. Toplota za preostale prostore prihaja iz radiatorjev in peči na drva, sicer pa vsa elektrika izvira iz izkoriščanja vode, kot je to značilno za vso Norveško. »Pinije, breze in jerebike v tem koncu odlično uspevajo. Vsako leto moramo nekaj dreves posekati in tako dobimo dovolj lesa za kurjavo za vso sezono,« pravi Hilde, ki ima ob hiši tudi svoj vrt.

Več o tem si preberite v novembrski številki revije Pri nas doma.

Članek objavljen v Pri nas doma, november 2008