/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Bila sem v 39. tednu nosečnosti in v zadnjem tednu se mi je povišal krvni pritisk in imela sem zelo zelo otekle noge in roke. Zaradi tega so me v bolnici obdržali na opazovanju. Ker se čez noč tlak in oteklost nista spustila, so se zdravniki odločili da bodo sprožili porod. In tako se je začelo…

S tresočimi nogami in razbijajočim srcem me je sestra odpeljala v porodno sobo. Čeprav sem se na ta trenutek pripravljala celo nosečnost, me je zadelo kot strela z jasnega: zdaj gre zares. Od strahu mi je tlak narasel na 190/100. Najprej so me priklopili na CTG, ki je bil popolnoma ok, nato pa mi je zdravnica ob 11:15 vstavila gel za mehčanje materničnega vratu, kar posledično sproži popadke. Pri prvorodnicah ponavadi gel niti ne prime takoj in morajo vstavljanje ponoviti, tako da sem dragemu atiju sporočila naj se mu nikar ne mudi v porodnišnico.

Da je gel začel delovati je trajalo eno uro… Eno uro kar močnih bolečin… Okrog enih me je babica pregledala in ugotovila, da sem 2 cm odprta. Takrat mi je tudi začela odtekati plodovnica. In popadki so se začeli… Ampak z razmakom samo 3minut! Popadek za popadkom. Čez pol ure sem že bila odprta 7cm. In kmalu sem že lahko začela pritiskati. Vse je šlo s svetlobno hitrostjo in manj kot 2 uri po začetku popadkov sem imela ob 14:50 že v naročju malo Katarino. Ves strah in vsa bolečina je v trenutku izginila, ko sem zaslišala jok moje drage deklice. Ker pa se je malecki tako mudilo na svet, mi je kljub prerezanemu presredku mala fakinka z rokico raztrgala črevesje, za kar je bila potrebna operacija s splošno anestezijo. Ko so me peljali v operacijsko sobo, je prisopihal dragi atek. Zamudil je porod prve hčerkice, je pa zato pri porodu aktivno sodelovala moja mama, novopečena babica.

Zaradi kar zahtevne operacije sem morala ležati v sobi za intenzivno nego 3 dni, nato pa so me preselili na oddelek. 5 dni so me hranili intravenozno, dobivala sem antibiotike, ampak z vsakim dnem je bilo boljše. In glavno je bilo, da je bilo z malo Katarino vse v najlepšem redu. Po desetih dneh so naju obe spustili domov, kjer se naša družinica privaja na novo skupno življenje z novim malim članom, ki pa zahteva veliko pozornosti. Sedaj se pravo delo in veselje šele začenja.