/11 /11

Pnevmokoki so najpogostejši povzročitelji bakterijskih okužb, še posebej pri otrocih, ki so mlajši od dveh let. Pnevmokoknim okužbam so najpogosteje izpostavljeni otroci, ki obiskujejo kolektivno varstvo, živijo s kadilci oziroma v slabših socialnih razmerah ali pa so bili dojeni manj kot dva meseca.

V prvem letu življenja postane skoraj vsak otrok nosilec pnevmokokov. Pnevmokoki se nahajajo v predelu nosu in žrela zdravih otrok, prenašajo pa se kapljično, s kihanjem oziroma kašljanjem. Otrok se lahko okuži, ko pride v stik z obolelim človekom oziroma z zdravo osebo, ki je nosilec pnevmokokov. Ni nujno, da zboli vsak otrok, ki se okuži. Oboleli bodo predvsem otroci z zmanjšano odpornostjo ali okvaro sluznice, ki je lahko posledica katere od virusnih okužb.

Pnevmokoki lahko pri otroku povzročijo resne invazivne okužbe, kot so meningitis, sepsa in bakteriemična pljučnica. Te bolezni lahko pri otrocih, predvsem mlajših od dveh let, povzročijo tudi smrt.

Pnevmokoki povzročajo tudi neinvazivne bolezni, npr. bronhitis, vnetja obnosnih votlin in vnetja srednjega ušesa. Neinvazivne bolezni se pojavljajo pogosteje, vendar običajno potekajo v blažji obliki.

Pnevmokokni meningitis se najpogosteje pojavlja pri otrocih med 6. in 18. mesecem starosti.

Običajni znak obolelosti je povišana telesna temperatura, vendar se pri dojenčkih ne pojavlja vedno. Pojavljajo se še naslednji znaki: krči, mrzlica, bruhanje in močan glavobol, ki ga pri otroku zaznamo zaradi nemira. Neznačilni znaki, razdražljivost ali neutolažljivost, lahko vodijo v zmanjšano aktivnost ali otrplost. V poznejših fazah bolezni se lahko pojavi še zavračanje hrane, dihalna stiska in odpor do močne svetlobe. Čim mlajši je otrok ob pojavu bolezni, tem manj značilni so znaki, ki spremljajo bolezen.

Pnevmokokna bakteriemična pljučnica je resnejša kot druge oblike pljučnice in je pogosto vzrok za hospitalizacijo otrok. Znaki, ki niso nujno značilni in se pojavljajo pri dojenčkih in majhnih otrocih, so povišana telesna temperatura, kašelj, hitro dihanje in godrnjanje.

Pnevmokokna sepsa pomeni vdor pnevmokokov v krvni obtok. Znaki bolezni so podobni kot pri pljučnici ali meningitisu, lahko se pojavljajo bolečine v sklepih in mrzlica.

Pnevmokokno vnetje srednjega ušesa povzroča bolečine v ušesih. Drugi znaki so še vročina, razdražljivost in nespečnost.

Nevarno ponavljanje vnetij srednjega ušesa

Najpogostejša pnevmokokna okužba pri otrocih je vnetje srednjega ušesa. Vnetje srednjega ušesa je pri otrocih, mlajših od treh let, najpogostejši razlog za obisk zdravnika. V prvem letu življenja kar 60 odstotkov otrok vsaj enkrat preboli vnetje srednjega ušesa. Ponavljanje vnetja srednjega ušesa v zgodnji otroški dobi lahko privede do dolgotrajnih posledic, kot so govorne težave, težave pri branju in celo izguba sluha.

Zakaj otroke zaščititi pred pnevmokoknimi okužbami?

Pnevmokokne okužbe zdravimo z antibiotiki. V zadnjih letih močno narašča odpornost pnevmokokov proti antibiotikom, kar vodi v zmanjšano uspešnost zdravljenja. Ravno zaradi odpornosti pnevmokokov na antibiotike je čedalje bolj pomembno preprečevanje okužb. Otroke zaščitimo pred pnevmokoknimi okužbami s cepljenjem, ki ga priporoča čedalje več strokovnjakov. Cepljenje je namreč edina uspešna zaščita in ga je priporočljivo opraviti do otrokovega drugega leta starosti. Seveda pa je priporočljivo, da se starši pred cepljenjem posvetujejo z izbranim pediatrom.

Članek je bil objavljen v decembrski številki revije Ringarajine iskrice – revija z odgovori za velike in izzivi za male!