UČIM SE HODITI

Rasel sem in rasel in počasi so me začeli postavljati v bolj pokončen položaj. Najprej so zahtevali od mene, da sedim. Kako je bilo naporno! Bolel me je hrbet in če sem le mogel, sem na veliki peni, ki so jo zame pripravili v dnevni sobi, padel v znak. A kaj, ko je to takoj kdo opazil in me pobral. Pa sem moral sedeti, čeprav sem jim na vsak način hotel v svojem jeziku dopovedati, da sem zelo srečen v ležečem položaju. Pa sem prestal tudi to in naučil sem se sedeti. Kar pa mi je čez čas postalo kar všeč. Sploh pa potem, ko sem ugotovil, kako pomembno funkcijo ima moj drugi prstek na desni roki. Sedel sem na peni v dnevni sobi in ga iztegnil in pokazal na igračo. In glej! Mamica ali očka sta takoj pobrala igračo in mi jo izročila. Bilo je čudovito. Samo pomignil sem in v hipu me je obkrožalo polno igrač. A kaj, ko sta se starša kmalu naveličala moje igrice in nekoč je očka resno dejal:"Sedaj bo pa že skrajni čas, da začne hoditi!"

Kako velika beseda. Prestrašeno sem pogoltnil slino in pogledal mamico. A moja mamica je kimala očetu! Na noge so mi pritrdili zelo trde in neudobne nogavice, ki so jim rekli čevlji. Mamica je veselo ploskala in občudovala moje prve čeveljčke, očka pa je stekel po fotografski aparat in me slikal z vseh strani. Jaz pa sem žalostno čakal, kaj me bo še doletelo. In kar naenkrat me je očka prijel za roke in vzdignil. Tla so se počasi oddaljevala in za trenutek sem zamižal. Ko pa sem ponovno odprl oči, sem videl, da stojim na svojih nogah! Pa jima to še ni bilo dovolj. Najprej me je nepričakovano izpustil in ko sem pričel nevarno padati, me je zadnji hip ujel. Nato pa sta hotela da stoje premikam noge. A mi ni uspelo. Ne prvič, ne drugič in ne tretjič. Očka je zmajal z glavo, mamica pa se je rahlo nasmehnila. Upal sem, da sem ju prepričal in da ju je minila čudna misel, da bi hodil sam, a sem se zmotil. Poskušala sta dan za dnem in me hrabrila. In nekoč, ko smo odšli na velik travnik za našo hišo in sem bil star točno petnajst mesecev, se je zgodilo! Naredil sem prve samostojne korake. In potem je seveda sledilo objemanje in mokro poljubljanje in kot bi mignil sem imel čisto moker obraz od neštetih maminih in očkovih poljubov. Pa sem nekako prestal tudi to in pričel uspešno hoditi po tem zanimivem svetu.