Spoštovani! Tako zanimiv izbor besed ste mi namenili: "želeli bi jo naučiti bolj elastičnega pristopa ... poboljšati njen pristop" ste napisali. Otroci nimajo pristopa oz. le ta ni tako manipulativen, kot so mnoge odrasle metode. Otroci preprosto so in živijo, tako kot čutijo, mislijo, hočejo oz. nočejo. Vse to, do določene starosti, dokler se le da. Dokler zaznavajo pravico do NE-ja, čutijo odraslo sprejemanje celega spektra čustev, ki jih človek premore ( od jeze do žalosti ) - živijo elastično, kar se le da. Sčasoma razvijejo različne življenjske strategije - lahko rečemo tudi pristope in se uskladijo s pomembnimi drugimi, ki jih vzgajamo. Če imamo srečo, se tekom odraščanja najbližjim niso docela podredili in so ohranili stik s svojimi "prvotnimi pristopi". Če jim je to uspelo v precejšnji meri - ostati zvesti sebi in čutiti, da so taki kot so - ljubljeni, potem je njihovo samospoštovanje na dobri poti, da se zdravo razvija še naprej. Človek z zdravim samospoštovanjem ima tudi manj težav s pomanjkanjem samozavesti na določenem področju, ki mu ga lahko povzroča npr. govorna težava. Če otrok čuti, da je vredu takšen kot je, ga ne bo zmotilo niti 100 popravkov izgovorjave na dan. V kolikor ljudje, ki skrbijo zanj mislijo, da ga morajo "popraviti", čeprav pod vplivom ideje, da gre za njegovo dobro, je naravni razvoj smospoštovanja lahko na preizkušnji. Še vprašanje za konec: "Njeni stalni ne-ji in protestiranja velikokrat načnejo razpoloženje v družini", ste napisali. Bi morda lahko odrasli pristopili bolj elastično? Če odgovor ni NE (in se giblje tam nekje med JA ter včasih JA - drugič NE), potem vam čestitam za prilagodljivost, katere cena ni vedno nizka. In otroci jo pomalem plačujejo celo otroštvo, ko skušajo biti poslušni, vodljivi in ubogljivi, da bi jih imeli starši radi.