Materinstvo nas izpolni, a hkrati pogosto postavi na preizkušnjo našo lastno identiteto. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Materinstvo nas spremeni – včasih nežno, drugič popolnoma. Kar smo bile prej, se ne izgubi, a pogosto potihne. Naenkrat nismo več samo ženske s svojimi željami, cilji in ritmom, ampak postanemo nekdo, ki je nenehno na voljo, odziven, odgovoren.

In v tej preobrazbi se marsikatera vpraša: kje sem zdaj jaz?

Med idealom in resničnostjo

Podoba materinstva je pogosto mehka, topla in skoraj popolna. Nasmejane mame, urejeni domovi, trenutki sreče. Realnost pa je precej bolj raznolika – utrujenost, dvomi, tudi frustracija.

Težava nastane, ko začnemo verjeti, da bi morale biti takšne, kot vidimo na družbenih omrežjih, medijih. Ko si ne dovolimo priznati, da nam je težko. Da smo včasih izčrpane. Da ne uživamo v vsakem trenutku.

Ko vse postane pomembnejše od nas

Po rojstvu otroka se fokus naravno premakne. Potrebe otroka postanejo prioriteta, kar je povsem razumljivo. A pogosto se zgodi, da ob tem popolnoma potisnemo svoje potrebe na stran.

Ne zato, ker bi morale – ampak ker se nam zdi, da tako mora biti.

Majhne stvari, ki so nas nekoč polnile, izginejo iz vsakdana. Čas zase postane luksuz. In počasi se oddaljimo od sebe.

Tiha spremljevalka: krivda

Ena najpogostejših spremljevalk materinstva je krivda. Spremlja nas v različnih oblikah. Ko nismo dovolj prisotne. Ko smo preutrujene. Ko si želimo časa zase.

Občutek, da nikoli ne naredimo dovolj, je lahko zelo izčrpavajoč. In pogosto ga niti ne delimo z drugimi, ker mislimo, da smo v tem same.

Nevidna obremenitev

Poleg vidnih nalog obstaja še ena plast – tista, ki je pogosto ne opazimo takoj. Organizacija, razmišljanje vnaprej, skrb, da vse teče. Ta mentalna obremenitev je pogosto na plečih mam.

Ni vedno glasna, je pa stalna. In dolgoročno zelo naporna.

Primerjanje, ki nas oddaljuje

Sodobni svet nam ponuja nenehen vpogled v življenja drugih. Vidimo lepe trenutke, uspehe, urejenost. Redko pa tisto, kar se dogaja v ozadju.

Ko se primerjamo, hitro dobimo občutek, da druge zmorejo več. Da smo same manj uspešne. A resnica je, da ima vsaka svojo zgodbo – tudi tisto, ki ni vidna.

Kako nazaj k sebi?

Morda ne gre za to, da bi morale najti popolno ravnovesje. Morda gre za majhne korake. Za dovoljenje, da smo tudi utrujene. Da si vzamemo čas zase brez slabe vesti.

Biti mama in biti ženska ni v nasprotju. A zahteva zavedanje, da imamo pravico do obeh vlog.