Za svoji hčeri bi takoj žrtvovala tudi svoje življenje.

/11 /11

Itak, da smo za zdravje otrok odgovorni mi, starši. S tem se z mano strinjajo dobesedno vsi starši. Toda, ko se v to starševsko odgovornost nekoliko poglobim, vse bolj ugotavljam, da se hoče kar nekako izmuzniti.

Zato sem se odločila, da se tokrat lotim te vse bolj pereče težave sodobne družbe. Družbe, ki se v resnici vse bolj otepa prave odgovornosti, tako na osebni kot družbeni ravni. Politikov raje ne bom niti omenjala, saj je med njimi toliko zvračanja odgovornosti na druge, da je še huje kot v vrtcu. Vsaj pri nas, če so tuji politiki vendarle nekoliko bolj zmožni prevzemati osebno odgovornost.

Kdaj se torej v resnici prične moja odgovornost do otroka? Pravzaprav že veliko let pred spočetjem, saj moj način življenja lahko vpliva tudi na genetski material. Ok, morda sem vendarle šla predaleč, četudi se nisem prav nič zlagala.

Torej, od trenutka, ko je otrok spočet, sta tako mama kot oče odgovorna tako za njegovo življenje in razvoj v maternici (ker gre za organ v maminem telesu, so seveda pravice otroka lahko tudi v navzkrižju z osnovnimi pravicami mame oziroma nosilke novega življenja) kot kakovost njegovega življenja, ko pride na svet. 

Starševska skrb za otrokovo zdravje se torej začne že v nosečnosti, med porodom in seveda vse otrokovo življenje, dokler odgovornosti zase in tudi svoje (ne)zdravje odrasel otrok povsem ne prevzame na svoja ramena. To se sicer lahko zgodi kasneje kot bi se moralo (včasih tudi krepko po tridesetem), toda v resnici smo za takšno stanje največ odgovorni spet starši, če svojim otrokom ne damo priložnosti, da zares odrastejo. 

Do tukaj je nekako še vse jasno, saj govorimo o neki splošni odgovornosti do otroka, ki kot da lahko obstaja neodvisno od drugih faktorjev. Toda zaplete se lahko že v nosečnosti. Recimo, da je mama vegetarijanka, ki verjame, da bi prav z mesno prehrano otroku najbolj škodila, medtem ko jo ginekolog prepričuje, kako s takšnim prehranjevanjem ogroža zdravje pa tudi življenje svojega še nerojenega otroka. Kdo ima prav in kdo lahko odloča v imenu otroka? Starši, "kao strokovnjaki" (vsi vemo, kako to gre s strokovnjaki in trenutnimi znanstvenimi paradigmami, ki se lahko že jutri izkažejo kot čista znanstvena norost!) ali celo država, ki se v resnici v celoti naslanja na te trenutno potrjene strokovnjake?

Ali smo starši zares postali le še vzreditelji otrok in nič več? Ali bo tudi Slovenija šla po stopinjah represivnih držav, kjer so se te pravice otrok, v imenu katerih država staršem otroke brezkompromisno odvzame, tako razširile, da starši ogrožajo svoje otroke že samo zato, ker se ne strinjajo z zdravniki oziroma trenutnimi državnimi smernicami glede zdravja?

V imenu dobrega se je v človeški zgodovini zgodilo že toliko nečloveških zločinov, da se vedno močno zdrznem, ko zaslišim to zgovarjanje državnih institucij na dobro oziroma pravice otroka. Ali je res dobro za otroka, da mora gledati svojega prestrašenega starša, kako ga je strah, da mu bodo odvzeli otroka, poslušati omalovaževanje zdravnikov in javnih uslužbencev zgolj zato, ker misli drugače kot trenutna večina in morda zato celo plačevati drage kazni?!

Zato, ker svojega otroka ne prehranjuje tako kot v javnih vrtcih in šolah. Ker svojemu otroku noče dati antibiotika, ki mu bo nekoč, ko ga bo zares potreboval, morda rešil življenje. Ker svojemu otroku ob vročini ne da analgetika, temveč raje z njim vso noč prebedi in se trudi na vse druge načine, da bi vročina delala v otrokovo prid. Ker ne pusti, da bi v njegovega otroka vbrizgali strupe, za katere ni verodostojnih dokazov o njihovi varnosti in učinkovitosti. Ker "komplicira" v trgovini in se jezi na državo, ker dopušča, da tako škodljivi prehranski izdelki za otroke sploh pridejo na trgovinske police.

Je to odgovoren ali neodgovoren starš, ki ga je treba čim prej prijaviti centru za socialno delo?

Sama ugotavljam, da bi bilo moje življenje veliko lažje, če bi odgovornost za zdravje svojih hčerk elegantno preložila na pediatra, pa druge zdravnike, na vrtec in šolo, na državo in politike, na sodoben zastrupljen svet, na vesolje in karmo. Toda, če tega ne storim, se moram prav vsak dan potrkati po glavi in srcu, ko jima ponudim nezdravo kosilo, ko jima pustim, da preveč časa visita na telefonu, ko se ne zmenim za prve znake prehlada, ko ne poskrbim, da sta dovolj na svežem zraku, ko jima ne omogočim dovolj spanca, ko si vzamem premalo časa za skupno igro, ko se premalokrat ustavim in jima podarim zdravilno energijo ljubezni.

Vem, imam to srečo, da sem rodila dve povsem zdravi deklici, zato je moja starševska odgovornost sedaj še toliko večja. Bom znala še naprej dobro skrbeti za njuno zdravje - tako fizično kot psihično? Vsekakor pa vem eno: za zdravje hčerk bom lahko dobro skrbela le, če bom tudi sama fizično in psihično zdrava. Zato od zdravnikov in države potrebujem predvsem podporo, ne pa splošno nezaupnico, ker jim ne verjamem vsega na slepo in se v marsičem z njimi ne strinjam. Sem res zato neodgovorna hipijevska mama? 

So slovenski zdravniki dovolj zreli, da so sposobni v odnosu do vseh staršev zgraditi spoštljiv odnos, ki bo starša vedno znova opolnomočil, ne pa mu odvzel vso starševsko vrednost, dostojanstvo in osnovno odgovornost za otrokovo dobro? Jaz jih poznam že kar nekaj, toda ne morem pa reči, da so vsi (že) takšni. Kot večna idealistka vendarle verjamem, da bodo prišli časi, ko bo takšen zaupljiv odnos med zdravniki in starši zlati standard, h kateremu bo težila vsa družba. Saj nam gre za dobro otrok, mar ne?  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.