Ker sem se zavedala, da vse moje občutke tako ali drugače močno čutita tudi hčerki, mi ni preostalo drugega, kot da sem se z njimi pogumno soočila in jim predrzno pogledala v obraz.
Ločitev je vedno izguba, ki jo je treba odžalovati.
Ne glede na to, kaj je pripeljalo do ločitve oziroma kakšni so vzroki za to, da partnerja, ki sta se nekoč ljubila in si skupaj ustvarila družino, več ne moreta živeti skupaj ... ločitev je vedno izguba. Za vse družinske člane.
Izguba, ki jo je treba odžalovati. Pri čemer največ pomoči potrebujejo prav otroci.
Sama si nikoli nisem zares predstavljala, da bom tudi jaz nekoč ločenka. Tako sem se znašla popolnoma nepripravljena na to novo vlogo, sredi množice občutkov - od žalosti, razočaranja in strahu do skritega olajšanja in novega upanja, vmes pa se je prikradel tudi sram. Kot da se moram tega, da mi z očetom mojih hčerk ni uspelo ohraniti žive ljubezni, sramovati.
Ker sem se zavedala, da vse moje občutke tako ali drugače močno čutita tudi hčerki, mi ni preostalo drugega, kot da sem se z njimi pogumno soočila in jim predrzno pogledala v obraz. Brez obrambnih mehanizmov in vseh drugih strategij, ki jih nosim v sebi, da se zaščitim pred občutki, ki jih moje zavedno enostavno noče videti.
Pred puncama sem tako odkrito spregovorila o ločitvi in spremembah, ki ju bodo doletele, se pred njima tudi večkrat zjokala, pa drugič z upanjem načrtovala naše novo življenje. Nisem se trudila biti mama, ki ima vse pod kontrolo in svoje občutke skriva pred hčerkama, da ju ne bi slučajno preveč obremenila, temveč sem bila to, kar sem: žalostna in izgubljena ženska, ki sedi na ruševinah umrlega zakona in izgubljene družine ter si šele gradi idejo, kako bomo sedaj živele same tri.
Vsakič, ko sem namesto mame, ki ima vse pod kontrolo, raje izbrala svoj avtentični obraz, sem pri hčerkah začutila izjemno olajšanje in dovoljenje, da jima je lahko težko, da sta lahko jezni, pa tudi da se lahko veselita vseh prednosti ločitve med mamo in očetom.
"Ima ona tudi kaj otrok?" me je vprašala mlajša kmalu petletnica.
"Ne. Toda zelo verjetno je, da jih bosta z očijem nekoč imela," sem ji odgovorila popolnoma iskreno.
"Jupi, bratca bom dobila!" je bila navdušena hči, jaz sem se pa enostavno morala nasmejati tej otroški preprostosti, za katero bi bilo dobro, da se je tudi jaz nekaj nalezem.
Pa vendar je točno ta hči vsako jutro jokava, oblačila niso ok, pa tudi zajtrk ne, stvari jo tako močno jezijo, da me je ponovno začela tepsti. Ko joka za kakšno "malenkost", joka kot da je konec sveta. In jaz vem ... to je njen način žalovanja za izgubo "mamice in očija, ki se imata rada".
In vse to je ok. Zato vem, da je ne smem kregati, kako grdo se vede, temveč še toliko bolj pogledati za njeno vedenje in ji pomagati, da prepozna in drugače izrazi vse te občutke, ki so tudi zanjo novi.
In tako naša nova tričlanska družina veslamo iz dneva v dan - jočemo in se smejimo, kregamo in tolažimo, delamo napake in jih popravljamo, se veliko pogovarjamo pa smo tudi vsaka zase v svojem svetu, se z žalostjo spominjamo družinskih dnevov nekoč in navdušeno rišemo nove načrte za naše novo življenje. Novo življenje, v katerem bosta hčerki nekaj časa živeli pri mami, nekaj časa pa pri očetu, ki ju ima še vedno zelo rad in bo vedno njun oče, četudi z mami nista več mož in žena.
Pri tem se sama ves čas opominjam, da procesa žalovanja ni mogoče preskočiti, zato mu spoštljivo odmerjam dovoljšen prostor, ki ga potrebujemo prav vsi, da lahko gremo zares naprej.
| Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera. |
Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: