Kdo pa pravi, da ne smem imeti zajčkovih ušes vsak dan?!

/11 /11

Kot Familylabovka se zavedam, da ko gre za telo, moram biti zelo previdna v odnosu do hčera, da ne prekoračim njunih osebnih meja. Pa vendar se mi vsakič znova zatakne ... pri oblačilih starejše hčerke.

Hčerke, ki ne samo, da hoče, da je prav vse roza (oblačil drug barv, razen izjemoma belih in črnih, noče imeti niti v omari, kaj šele, da bi jih oblekla!), toda si včasih obleče tudi takšne kombinacije, da me je iskreno povedano prav sram iti z njo med ljudi.

To namreč, da ji jasno povem, da po vseh možnih modnih zapovedih, tudi tistih najbolj odbitih in pikanogavičkastih, takšna kombinacija zares nima nobenega smisla in estetike, je namreč niti malo ne gane.

"Pa kaj! Meni je to všeč in to bom imela oblečeno!" mi odvrne tako odločno, da si moram priznati, da sem v resnici ponosna na to njeno samozavest, ki se ne da premotiti niti mami, ki jo hčerka občuduje in kdaj tudi posnema. Toda očitno ne, ko gre za modo. 

Priznam, vse mogoče misli so mi že švigale po glavi. Od tega, kako je to možno, da se hči ni nalezla mojega občutka za skladnost, ko gre za oblačenje, saj sem ji vendar vsakodnevni vzgled. Do strahu, da pa morda tega enostavno nima v sebi in se bo vedno po mojem okusu "grdo" oblačila. Pa v resnici ne gre za to, da bi pričakovala, da bo imela enak stil, čisto zadovoljna bi bila tudi s kakšnim pisanim in odbitim stilom kot na primer stil Cindy Lauper. Toda, tudi ta pisan stil ima za sabo neko skrito logiko, ki pa je v hčerinem oblačenju enostavno ne zaznam. Oziroma zelo poredko.

Toda, kako pa naj ima devetletnica že dokončno razvit modni stil, me kara moder glas v meni. Saj je vendar otrok, ki tudi z oblačili eksperimentira in se išče! Uf, zares sem spet prezahtevna mama, ki od svoje hčerke preveč zahteva. Kaj me torej v tej najinem trojčku jaz-hči-hčerina oblačila najbolj frustrira? To, da noče prisluhniti niti enemu mojemu modnemu nasvetu! No, pa smo spet tam. Pri mojem egu.

Ni kaj Helena, navadi se, to je šele začetek. V resnici tvojih nasvetov ne mara tudi pri učenju in na drugih področjih. Ker hoče (tako kot ti!) vse storiti sama. Na svoj način. In brez mame, ki se vpleta s svojimi dobronamernimi nasveti.

"Vsaj poskusila bi lahko in se potem odločila," poskušam vendarle doseči svoje.

"Ne. Nočem in pusti me že pri miru," se ne da moja tipična avtonomna hči, kot takšne otroke z močno voljo imenuje Jesper Juul.

V resnici me je najbolj streznila prav ena izmed Juulovih zgodb, v kateri se mama z očitno zelo močno voljo pritožuje nad hčerko, ki se konstantno upira. Jesper ji zelo lepo odgovori, da drugače pač ne more biti, če pa ima hči tako odločno mamo. Nekako pa vendar mora poskrbeti za svojo integriteto, če nekoliko parafriziram njegovo sporočilo mami.

Kako naj si torej hči mame, ki ji je glede mode vse kristalno jasno in v resnici nima veliko manevrskega prostora za kakšne prilagoditve, kaj "paše" skupaj in kaj ne, sploh zgradi svoj individualen okus za modo?

Bingo, Helena. Zdaj veš, kaj se dogaja, zato ji prenehaj težiti, se usedi na kavč in se prepusti modni reviji svoje hčerke, ob kateri te bo morda kdaj močno stiskalo pri tistem delu srca, ki je zadolžen za lepo, toda to je vendar tvoja hči. A ni lepa v tej roza pisanem krilu in popolnoma drugem rozastem odtenku puloverja, ki ne po barvi, ne po teksturi in modelu ni "pravi" za to krilo? Da ne omenjam pajkic v tretji roza barvi in nogavic, ki segajo čez pajkice skoraj vse do kolen. In papirnatih in z lepilnim trakom polepljenih obročev za lase, torbic in drugih modnih dodatkov, ki si jih je hči sama izdelala.

A ni bolj kot to, kako izgledajo, pomembno to, da si jih je sama izdelala in jih sedaj ponosna nosi po svetu? Morda se ji bodo drugi kdaj zares smejali, toda vsaj mama bi jo lahko sprejela takšno kot je, tudi z njenim posebnim okusom za modo, mar ne? 

Priznam, težko bo, toda obljubim sebi in hčerki, da se bom še bolj trudila.     

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.