/11 /11

Ema je ubogala Vilkov nasvet in že naslednji dan odšla z novo torbico v šolo. Celo pot do šole je čakala, kaj se bo zgodilo. Pred vhodom v šolo jo je nepričakovano čakal njen očka, z velikim nasmehom na ustnicah. Močno jo je objel. Ema je čutila ta objemček kot nekaj zelo toplega in prijetnega. Povedal ji je, da jo bo večkrat povabil k sebi domov in da jo ima zelo rad. Ko je že mislila, da je za to zaslužna torbica, pa jo je ravno čudežna torbica presenetila, se je na njenih ramenih stisnila tesno k Emi in ji zašepetala v uho: »Ne skrbi, Ema, pomagala ti bom! Ampak na svoj način.«

Dragi otroci, gotovo se sedaj radovedno sprašujete, kaj je mislila torbica!

Za začetek je torbica Emi pomagala pri učenju. Ema se je naučila lepo in tekoče brati, hitro in pravilno računati in vse, kar je povedala učiteljica, si je zelo dobro zapomnila. Ema ni točno vedela, kako ji bo to pomagalo pri tem, da jo bodo imeli sošolci in družina raje. Potem pa je nekega dne k njej pristopil sošolec Tinček. V roki je držal slikanico. »Ema, bi mi hotela hitro prebrati tole vrstico? Veš, branje mi povzroča malce težav,« jo je plaho in sramežljivo poprosil. Ker je bila Ema dobrega srca, mu je vrstico prebrala, čeprav ji je ravno Tinček od vseh fantov v razredu najbolj nagajal.

Tinček je bil zelo vesel in je takoj poročal ostalim otrokom: »Ema pa zelo dobro bere in tudi rada pomaga. Mislim, da sploh ni slaba punčka!«

Kmalu se je še nekaj otrok opogumilo in prosilo Emo za pomoč pri učenju. Z veseljem jim je pomagala pri branju, štetju, računanju ter pri barvanju, risanju, striženju, lepljenju ... Čudežna torbica ji je namreč podarila tudi natančnost pri delu. V zameno za vso pomoč pa so sošolci začeli Emo vabiti tudi k igri z njimi. Pri tem so spoznali veliko njenih lepih lastnosti, ki jih prej sploh niso zaznali, saj se niso družili z njo. Ugotovili so, da je Ema prijetna in prisrčna deklica, pa tudi zelo zabavna. Z njo jim ni bilo nikoli dolgčas. V njeni družbi so se večkrat nasmejali do solz. Zato ni čudno, da ni sploh nihče več opazil Eminih očal in aparata. Vsi so opazili le njene lepe in dobre lastnosti in predvsem to, da so uživali v njeni družbi.

Čudežna torbica je govorila resnico. Emi je pomagala le toliko, da so ji otroci dali priložnost in jo sprejeli medse. Vse lastnosti, zaradi katerih so jo vzljubili, pa je Ema že tako od nekdaj nosila v sebi, le odkriti jih je bilo treba.

Vidite, dragi otroci, ni pomembno, kakšni smo ljudje na zunaj - majhni, veliki, debelušni, suhljati, z očali ali brez, iz Afrike ali iz Evrope - pomembno je le to, kako dobro srce imamo in kako se obnašamo.

Deklica Ema je seveda po mnogih letih odrasla in tudi sama postala mamica. V ustih ni imela več zobnega aparata, ampak dve ravni vrsti zdravih zob. Seveda, saj si jih je pridno čistila zjutraj in zvečer, včasih pa še celo po kosilu. Tudi očal ni več nosila, saj se ji je vid kasneje močno izboljšal. Obdržala pa je čudežno torbico in dobro srce.

Delala je v otroškem vrtcu, saj je oboževala otroke. Nekega dne je doma rekla čudežni torbici: »Tebe bom odnesla v vrtec. Tam poznam nekaj otrok, ki bi jim lahko pomagala!«

Torbica ji je odgovorila: »Seveda z veseljem pomagam, toda samo, če so otroci dobrega srca!«

Ema pa se je nasmehnila in rekla: »Vsi tisti, ki jih imam v mislih, so dobri otroci, le malo smole imajo in potrebujejo spodbudo, da bodo veseli in nasmejani.«

»Odlično, sedaj pa veselo na delo!« je dejala torbica in pomežiknila Emi, nato pa poravnala vse svoje žepke in naramnice.

Ema pa je zasanjano pomislila na naslednji dan v vrtcu. Veselila se je, da bo čudežno torbico delila s svojimi najljubšimi otroki, zato se ji je kar smejalo. Dan bo poln objemčkov in smeha.

Preberi še:

1. del pravljice - Vilkova čudežna torbica

Navodila za ObdaRajanje 2011