foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv

/31 /11

Babica Metka Kovačič se je več kar 38 let predajala mamicam, ki so v porodnih sobah Porodnišnice Novo mesto predihavale popadke. Pred nekaj meseci je uradno zaključila z delom, a se z bodočimi starši tja še vedno vrača vsak mesec.

Kdaj ste se odločili za poklic babice?

Že zelo zgodaj, v 4. razredu osnovne šole sem začutila željo, da bi pomagala ženskam pri porodu. Od nekdaj pa me spremlja občutek, da to ni le moj poklic, temveč moje poslanstvo.

Še danes se rada spominjam vaše topline in prijaznih besed, s katerimi ste mi pomagali pri rojstvu najstarejšega otroka. Koliko otrok je prvič zajokalo pri vas?

Pri meni se je rodilo dobrih 10.000 otročičkov.

Slišala sem, da skrbno hranite spomine na tako veliko število porodov?

Da, zapisane imam vse mamice, ki so pri meni prvič zaslišale jok svojega otročka, zraven pa tudi datum in otrokov spol. Napisanih nimam le tistih, ki so rodile med mojo obvezno prakso. Ko so me leta 2000 izbrali za slovensko babico leta, sem ta album tudi pokazala v javnosti. Shranjena imam prav vsa posvetila in slikice otročkov. Ničesar nisem vrgla stran, saj album večkrat prelistam in mi je ob tem toplo v duši. Včasih se tudi kdo oglasi, ker ga zanima, če je bil res pri meni rojen.

Kakšni porodi so vam najbolj ostali v spominu?

Na misel mi pride porod, kjer je ženska rodila stoje. Prvič je gospa rodila standardno, drugič pa je imela željo roditi drugače, zato sem bila jaz na tleh. Nekaj porodov sem imela tudi sede, da sem posteljo preoblikovala v sedeč položaj. Take ženske so res krasne in, če bi vse tako rojevale, bi lahko delala do 80. leta. Poseben spomin pa hranim na prvo mamico, ki je želela roditi sede, to je bilo pred 14-imi leti, očka pa je želel čutiti stik z novorojenčkom koža na kožo, zato se je slekel do pasu in kot žena stisnil otročička k prsim. Pri prvem porodu je to zelo boječe storil, drugič je bil že sproščen, tretjič pa moje pomoči sploh ni več potreboval.

Kakšno je vaše mnenje o babiškem porodu?

Najlepši porod je babiški porod, to je enkrat ena. To je spontan porod in četudi je malo raztrganine, ga ni lepšega poroda. Kadar pa je v porodni sobi veliko belih halj, pa je to popolnoma druga zgodba. Pomembna vrlina babice je potrpežljivost, ker porod ne gre vedno tako hitro, kot si želimo.

Vedno več žensk se odloča, da na porod pridejo s partnerjem in doulo. Kaj vi menite o douli v porodni sobi?

Ne razumem, zakaj nekatere moti, da sta partner in doula pri ženski, ki rojeva. Doula je vendar ženska, ki ženski ob popadkih nudi psihično pomoč med porodom in to je samo dobrodošlo. Če je žena mirna, ker jo doula pomiri, babica lažje opravlja svoje strokovno delo.

Se vam zdi, da bi bila možnost, da bi si ženska lahko izbrala in se vnaprej spoznala z babico, ki bi prisostvovala njenemu porodu, pozitiven premik k ženskam prijaznejšim porodom?

Jaz bi bila zelo za to, da bi si ženska lahko izbrala babico, ki jo bo spremljala med porodom in tudi v pripravi na porod. Že zelo dolgo časa sem zagovornica tega, samo ne vem, kako bi se to v praksi izpeljalo. Krasno bi bilo tudi, če bi si lahko nerizične nosečnice izbrale babiški porod, samo žal na dolenjskem nimamo babiške porodne hiše. No, če bom na lotu zadela, bom takoj odprla babiški porodni center.

Vi ste pravzaprav osnovali materinsko šolo v novomeški porodnišnici, ki poteka že več kot 20 let. Kako se je začelo?

Spomladi leta 1988 se mi je porodila ideja, da bi bilo za bodoče starše dobrodošlo, če bi organizirali priprave na porod. V stari porodnišnici smo imeli eno staro kuhinjo, kjer se je nabirala krama. Poiskali smo sponzorje, ta prostor lično uredili in tako se je začelo.

Ko se je novomeška porodnišnica preselila v nove prostore, ste poskrbeli tudi za bolj prijazne porodne sobe?

V sklopu selitve porodnišnice sem se zavzemala za to, da smo vizualno polepšali porodne sobe, jih prebarvali v različne vesele barve, kupili porodne žoge in blazine.

Kakšno je vaše mnenje o porodnem načrtu, ki ga nekatere ženske prinesejo, ko pridejo rodit?

Porodni načrt sem poskušala upoštevati oziroma sem se o napisanem sproti dogovarjala z žensko. V porodnem načrtu nosečnice večinoma napišejo, da si ne želijo britja, klistirja ali sredstev proti bolečinam in epiziotomije.

Ste upoštevali tudi želje porodnic po gibanju med popadki in rojevanju v bolj pokončnem položaju?

Seveda, če so tako želele. V porodnih sobah je na voljo še radio s pomirjujočo glasbo in postelje, ki se dajo prilagoditi v bolj pokončen položaj. Velikokrat sem se spraševala, zakaj imamo tako drage porodne postelje, možnosti spreminjanja položaja pa ne uporabljamo.

Vem, da ste tudi svoja vnučka pospremili na svet. Je bilo težko v porodni sobi opravljati delo babice in postajati babica?

To je bila obakrat močno čustvena, bolj adrenalinska izkušnja, saj se rojeva del tebe, delala sem pa enako kot pri vseh drugih ženskah. Obe snahi sta imeli krasni porodni izkušnji, zaupali sta mi, poroda sta bila spontana in sta se hitro odvila. Ko se je vnuček rodil, sem bila globoko ganjena in moje solze so tako kapljale nanj, da je sin vprašal: »Mami, a je kaj narobe?«

Kaj sedaj, ko ste se upokojili, najbolj pogrešate?

Rojstvo je res čudež narave. V začetku sem zelo pogrešala ta rojstva. Velikokrat se mi je kar stožilo in sem se razjokala, sedaj, po nekaj mesecih, pa sem se že navadila, da gre življenje naprej. So prelomnice in enkrat moraš reči nasvidenje.

Ste dokončno zapustili nosečnice?

V septembru sem začela izvajati pripravo na porod v okviru ŠD Duos in mi je prav prebujenje, da lahko svoja znanja in izkušnje še naprej predajam bodočim staršem.

Imate kakšno sporočilo za ženske, ki jih porod še čaka?

Verjamem, da je biti »mama« veliko več, zato je pomembna skrbna fizična, informacijska in čustvena priprava na porod in tudi na nadaljnje starševstvo. »Mama« je namreč eno veliko razdajanje. Porod je v resnici še najmanj, kar mame naredimo za svojega otroka, to je par ur, ki minejo, potem pa imaš celo življenje skrb zanj. Ko opazujem odrasla sinova, razmišljam, da sem včasih imela 2 skrbi, sedaj jih imam 6 in kmalu jih bo 7: sinova, dve snahi, vnukinjo Enjo in vnuka Vala, pa še enega na poti. Kot babi se moram deliti in rečem, da imam na enem kolenu prostor za vnukinjo, na drugem za vnučka, za tretjega pa še razmišljam, kako bom rekla. Verjetno se bo stiskal pri meni v naročju.

O materinski šoli z babico Metko si lahko več preberete TUKAJ.