Osebna izpoved o izgorelosti. (Foto: osebni arhiv)

/11 /11

O izgorelosti je bilo že veliko povedanega in napisanega pa še vedno me zmrazi, kako z lahkotnostjo nekateri posamezniki obsojajo ljudi s to diagnozo. Veliko dela sem imela, da sem se prenehala obremenjevati s takimi mnenji in sodbami. Kdorkoli je doživel izgorelost in njene simptome ve, da to ni pretiravanja in da ne rabiš samo dobrega spanca, da vse skupaj mine. Niti najhujšemu sovražniku ne bi privoščila svojega življenja v začetku letošnjega leta, saj si odvisen samo od sebe in edino sam sebi lahko pomagaš. Seveda imaš oporo v zdravilih, terapevtih, spodbudnih besedah bližnjih, ampak na koncu dneva si sam z vsem tem. Ko se pogledaš v ogledalo sta samo ti in »ona«-gospa Izgorelost. Vendar, če zbereš moč in se s z njo soočiš, lahko premikaš gore in življenje vidiš v popolnoma novi luči. Predvsem pa se naučiš postavljati meje in imeti sebe rad. To je moja zgodba in želim si, da pomaga ljudem, ki so znašli v podobni situaciji, predvsem pa si želim, da bi z njo preprečila vsaj kakšen padec v brezno te novodobne kuge preobremenjenosti.

Pa saj se ti nič ne vidi 

"Pa saj se ti nič ne vidi?" so komentirali znanci. "Petra, saj ti si vedno nasmejana. Ne morem verjeti."

Medtem, ko je obraz branil lažen nasmeh, se je duša trgala na tisoč koščkov. Če bi bilo mogoče, bi jo peljala na intenzivni oddelek.

Res je, nič se ne vidi. Čisto nič. Ravno zato sem več kot eno leto hodila na preglede z napotnicami, analize krvi, k šamanom, na pogovore, terapije, jogo...sebi nalagala še večja bremena, ker izvidi so bili odlični.

"Verjetno je zaradi stresa," je bila edina razlaga zdravnikov, ki so mi z dobrimi izvidi dali krila, da sem se še bolj zagnala v projekte, za katere nisem imela energije. Dva otroka, selitev, zagon podjetja, redna služba, organiziranje sto in enega druženja, odnosi, ....

PREBERITE TUDI: FOTO: Kako materinstvo spremeni žensko

Lučke na armaturi so se prižigale

Nabralo se je. In simptomi so butali, lučke na "moji armaturi" pa utripale kot nore. Mravljinci, vrtoglavice, piskanje v ušesih, nespečnost, nihanje razpoloženja, nezmožnost koncentracije, tesnoba in na koncu panični napadi.

Ne, res se ne vidi, ko ponoči jokaš od nemoči, ker ti piskanje v ušesih ne pusti spati. Ko na wc-ju predihavaš tesnobo, da slučajno ne bi kdo vedel, kaj se ti dogaja. Res se nič ne vidi. Kar pa ne pomeni, da ne obstaja. Ne vidi se, da se bojiš skoraj lastne sence, voziti avto, bojiš se množic in samote. Grozljivi občutki.

Diagnoza in pomoč

Ko sem dobila diagnozo je bilo vse za odtenek lažje. Lovila sem se, kar nekaj tednov sem se lovila, kako na pot okrevanja. Ostala sem na bolniški in prvič v življenju nisem imela nič za delati. Soočanje z lastno ne samozavestjo in tem, kaj bodo drugi rekli, je bilo zelo boleče. Kakšen dan sem se počutila popolnoma nesposobno in v breme vsem. Počasi, zelo počasi sem lezla iz brezna, ki se je zdelo neskončno globoko. S terapevtko sva najprej blažili najbolj nujne stvari, potem sva se lotili rahljanja prepričanj. Bilo je garanje, ampak vredno vsakega truda. Korak za korakom, dan za dnem. Po polžje. Prav hoja je bila moja najboljša terapija in ni minil dan, da se ne bi odpravila na enourni sprehod. Ni me ustavil ne sneg, ne dež, ne mraz, ne veter. Šla sem. Kakšen dan z lahkoto, kakšen dan z veliko muko. Naučila sem se imeti rada samo sebe, reči ne določenim ljudem in situacijam, našla sem nove strasti in izzive.

Danes izstopam iz tega boja močnejša in z veliko novega znanja. Ne mečem si peska v oči, da se situacija ne more ponoviti. Vem pa, da imam orodja in znanje, da se hitreje spopadem s tem zahrbtnim stanjem. Veliko ljudi se je obrnilo name, s podobno zgodbo in moja je želja je, da se NA GLAS govori o tem. Veliko nas hodi po robu in mogoče potrebujemo le opomnik, da nismo sami, da smo dovolj dobri in da kakšna stvar lahko počaka tudi na jutri.

PREBERITE TUDI: Mama mami: Materinstvo je presneto težko