|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Očetovstvo in materinstvo sta dve čustveno povsem neprimerljivi in nezamenljivi vlogi, ki ju nihče ne more nadomestiti in sta edinstveni. Nikoli ne more žena iz moža narediti očeta, če se on sam ne odloči za to in ne razvije očetovstva.

image
Mamica ne more nadomestiti vloge očeta. (Foto: Freepik.com)
/11


Vsak odrasel moški nosi v sebi potencial, da postane oče. Še več, narava je otroka opremila z vsem, kar potrebuje, da sporoči očetu in materi, kako naj vsak od njiju poskrbi zanj. S svojo drobnostjo, mehkobo, smehljajem, pretresljivim jokom in zaljubljenimi pogledi vzbudi v odrasli ženski neubranljiv impulz, da otroka vzdigne v naročje in se nanj odzove, ter v odraslem moškem močan impulz, da bi to bitje obvaroval in zaščitil. In prav to je temelj starševstva.

 

Mati ne more nadomestiti očeta in obratno

Otrok torej ob očetu dobiva drugačne potrditve in drugačen občutek pripadnosti ter edinstvenosti kot pri materi. Kar pomeni, da tudi oče, ki sicer dobro čuti svoje otroke in je z njimi nežen in materinski, ne more nadomestiti matere, kakor tudi mati ne more nadomestiti očeta, pa če je še tako odločna, organizirana, telesno aktivna in ponosna. Zato se tudi oče ne more naučiti očetovstva od mame in obratno. Sam mora ob vsakem od otrok ugotoviti, kako je lahko prav temu otroku v tem trenutku in v tej družini najboljši oče, kaj prav ta konkretni otrok od njega najbolj potrebuje, kaj želi izraziti in kaj je vanj položeno, pa ne zna spraviti iz sebe.

 

Odnos oče-otrok

Odnos oče-otrok se vzpostavi že v najzgodnejšem obdobju in je pomemben tako za otroka kot tudi očeta. Otroci so že od vsega začetka močno navezani na očeta. Prav zaradi razlik v načinu interakcije med otrokom in vsakim izmed staršev imajo očetje povsem edinstveno in ključno vlogo v socializaciji otroka. Očetje se z otroki igrajo ter jih s tem fizično in psihično stimulirajo in usmerjajo k novim aktivnostim. Predvsem pa jih zavarujejo! Sposobnost ustvariti varen dom je temelj očetovstva.

Otrok povezuje očeta z novimi izkušnjami, s spontanostjo in z izzivi. Z lahkoto se začnejo zanimati za takega očeta in vzajemni odnos se v takih okoliščinah hitro razvije. Očetova senzitivnost, sodelovanje in podpora med skupno igro se v prvih treh letih še posebej pomembno zapišejo v otrokovo kasnejšo predstavo bližnjih odnosov. Njegova senzitivnost med igro da otroku občutek spoštovanja in podpore ter razumevanja malčkovih potreb po raziskovanju in pripomore k občutku kompetentnosti. Otrok ob igri z očetom, ki sodeluje, ki opazi izzive in spodbuja otroka pri izzivih in njihovem razreševanju ter raziskovanju, razvija občutek pomembnosti, edinstvenosti ter zaupanja in pripadnosti očetu.

 

Očka počne stvari drugače

Vendar pa je očetom večkrat prav težko gledati mamico, ki varuje otroka, se znajde, on sam pa se počuti nerodnega in nesposobnega z otrokom zgraditi tako močan in topel stik. Ne more je posnemati, saj nikoli ne more nečesa narediti tako kot mama, ker ni mama. Lahko pa ob njej najde svoj način, ki bo otroka prav tako pomiril in mu bo prav tako zanimiv. To pomeni, da naj se nauči previjati na tak način, ki bo zanj in za otroka najbolj prijazen, naj umirja na način, ki pomiri njega, naj se igra in zabava na način, ki zabava tudi njega in ob katerem dobi občutek, da je otroku ob njem prijetno in je na svojega očeta lahko ponosen. Očetovstvo se razvija ločeno od materinstva, skupna točka je le partnerski odnos, ki v primeru, da je varen in zaupen, olajša marsikatero bolečino, stisko in negotovost, saj se partnerja lahko o njej pogovarjata. 

 

Mamice, povejte svojemu moškemu, da ga potrebujete!

Moški še zdaleč niso imuni na dojenčke! Le ranljivi so, prav tako kot oni. Tudi moški joka, le da z molkom, umikom, … iz potrebe po pripadnosti. Žena možu lahko reče, naj prime otroka, naj ga previje. Lahko mu pove, da ga potrebuje. Še več, mora poskrbeti za to, da bo vedno dovolj sproščena, da bo lahko ob otroku, kar pa pomeni, da potrebuje tudi njegovo pomoč, da se v miru obleče, da v miru poje kosilo, da se naspi, če je izčrpana.

Vsak normalen moški in oče je ponosen, če osreči svojo ženo, če jo zavaruje in če ga ima njegov otrok rad. Očetje so ponosni, ko uspavajo otroka, ko začutijo, kako pomembni, lepi, pametni in zanimivi so za otroka. Možje lahko zato zelo dobro vpeljejo otroke v svoja opravila, v svoj svet, saj se bo otrok vsemu čudil, tipkam na računalniku, izvijaču, kosu lesa, knjigi, vse, kar bo počel očka, bo zanj sveto. Ko očka pokaže otroku, s čim se ukvarja, kaj ga zanima, ko mu otrok lahko »pomaga«, bo za otroka to velika čast, moški pa bo svoje opravilo doživel povsem drugače.

 

Pomemben je stik z otrokom

Osnova preživetja danes je stik, čustvena uglašenost. Če starši otroku tega ne morejo zagotoviti, je to zanj velik primanjkljaj. S takim primanjkljajem v svetu zelo težko živi, saj se v odnosih ne znajde.

Če je partnerja strah stika z otrokom (recimo, če ga noče previjati, ker se boji, da bo naredil kaj narobe), mu otrokova mama najbolj pomaga, če lahko vse skupaj obrne na humorno plat, npr. če si upa zaupati, da ima ta oče enako močno rad njenega otroka kot ona sama. To je edina možnost, da se bo otrokova mamica ob otrokovem očetu in ob otroku sprostila ter zaživela svoje materinstvo v polnosti, ne v zagrenjenosti in jezi na otrokovega očeta, ki »se ni odločil«, da bo za otroka poskrbel zaradi sebe, ne zato, ker je ona tako nesposobna.

 

Starševstva se učimo ob otroku in delati napake ni nujno slabo

Ne bojte se, če na začetku še ne znate vsega, če se ne znajdete, če se počutite nemočne. Otrok ima vse, kar potrebuje, da v starših prebudi pravi odziv. Otrokova narava je narejena tako, da »uči« starše. Mama in oče lahko postaneš izključno ob otroku iz trenutka v trenutek, ne vnaprej ali s pomočjo knjige. Kakor se razvija otrok, tako se skupaj z njim razvijate tudi kot oče in kot mama. Zato je prvi pogoj za ta razvoj prav fizična prisotnost. Tudi če mama z otrokom razvije močan stik, bo moral oče svoj stik z otrokom razviti od začetka, ne od tam naprej, do koder, je prišla mama.

Za otroka sploh ni dobro, če ima mamo in očeta, ki mislita, da morata vse narediti prav in da delata tako, kot piše v knjigi, ne pa tako, kot je vpisano v konkretnem otroku. Stika z otrokom je samo toliko, kolikor sta morala starša ob njem razviti novih idej, novih besed, ujčkanja, tolažbe in igre. Otrok ima rad starše, ki se motijo in sproti učijo, najbolje zanj pa je, če si starša to nemoč in zbeganost priznata in drug za drugega vesta, da obvladata le tisto, kar nastaja sproti. Otrok ne potrebuje idealnih staršev, temveč take, pri katerih lahko opazuje, kako sproti izumljajo, ustvarjajo, kako se znajdejo. Za otroka je zelo blagodejen občutek, da čuti, da se starša razvijata ob njem, da se ob njem spreminjata, ne pa da sta bila že na začetku popolna, torej da je samo na njem, da se jima čim prej prilagodi.

 

Pogovarjata se in sodelujta!

Za otroka je pomembno, da je oče vesel, da ima veliko energije, da žari, da v njegovih očeh lahko začuti, da je ob njem živ. To pomeni, da se mora o svojih strahovih in negotovosti pogovarjati z ženo, da lahko skupaj tarnata, skupaj ugotavljata, kako naprej. Sposobnost soočanja s čutenji, iskanje novih rešitev, fleksibilnost in kreativnost se najlažje razvijejo tam, kjer sta moški in ženska drug ob drugem varna in se ne izgovarjata drug na drugega. Potem bo otrok kar sam klical po vedno novih in novih odkritjih ter bo tako očeta kot mamo stalno nagrajeval s svojim razvojem. Ob tem se bosta vsak posebej počutila ustrezna, kreativna in zadovoljna, kar pa jima bo spet pomagalo, da bosta bolj povezana in zaupljiva drug do drugega. Potem bosta lahko oba skupaj ob otroku vedno bolj rahločutna, sproščena in ljubeča, ob tem pa bo »nehote« rasel tudi njun medsebojni odnos.

 

Očetovstvo in materinstvo se v polnosti najbolj razvije tam, kjer sta moški in ženska sposobna medsebojnega sodelovanja. Mož lahko postane oče samo takrat, ko razvije svojo moško identiteto do te mere, da začuti, kaj otrok potrebuje od njega kot moškega. V primerih, kjer se oče ne odloči za očetovstvo ter čustveno in aktivno ne vstopi v družino ter posledično mati prevzame celotno starševstvo in se trudi čustveno prevzeti in napolniti tudi očetovo vlogo, se hitro zgodi, da tudi sama izgubi stik z otroki. Očetovstvo je izključna odgovornost očeta in materinstvo izključna odgovornost matere. Drug drugemu ne moremo uničiti starševstva, lahko pa drug drugega tako zagrenimo, da se nam starševske vloge sploh ne ljubi več iskati. To pa je krivica za otroka. Starša si zaslužita v polnosti začutiti vsak svoje starševstvo, še bolj pa si zaslužita začutiti, da ju ima otrok rad, ter da sta tudi onadva sposobna imeti otroka rada.

 

Zato naj bodo mame mame, očetje pa očetje.

 

Katarina Kompan Erzar je mama šestletne hčerke in dvanajstletnega sina, žena, doktorica psihologije in docentka za zakonsko in družinsko terapijo, zaposlena kot strokovni vodja Frančiškanskega družinskega inštituta in terapevtka ter supervizorka. S skupino živahnih in inteligentnih sodelavcev na inštitutu ponujajo terapevtsko pomoč družinam, posameznikom in parom. Vodi skupino za mlade mamice, sodeluje pri skupini za zakonce v krizi, enkrat na teden vodi terapevtski trening in predava na fakulteti.


Andreja Poljanec, univ.dipl.psih., spec. zakonske in družinske terapije, je mama štirih otrok in žena. Kot mlada raziskovalka je zaposlena na Teološki fakulteti, terapevstsko in raziskovalno delo pa opravlja na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Je asistentka za usposabljanje terapevtov in za razvojno psihologijo. Pomaga pri vodenju skupin za mlade mamice, predava na šoli za predzakonce ter staršem ter objavlja članke v znanstvenih, strokovnih in poljudnih revijah.

 

 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Nenavadna dejstva o nosečnosti
Ste tudi vi opazili, da se vam je noga v nosečnosti povečala? Se sprašujete, če lahko med seksom otroka poškodujete? Vas...
3
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
3
Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
3
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
3



Vzemita si čas za romantiko!
Vsakodnevno hitenje, služba, stres, otroci, govorilne ure, učenje, v službi zahtevajo vse več, plačevanje računov in še ...
Prihaja Baby Expo sejem za nosečke in bodo...
Nosečke in mamice pozor! Rezervirajte si datum 13. april. V Ljubljano prihaja že drugi Baby Expo, sejem za bodoče in mla...




NOSEČNOST
пеперутка16

Kateri del nosečnosti vam je bil najbolj všeč oz. najlažji?