/11 /11

Ni lahko biti starš, otrok pride na svet brez priročnika. Starši se trudimo po svojih najboljših močeh in delamo napake. Veliko napak, ki se jih zavedamo ali pa tudi ne. Trudimo se po svojih najboljših močeh, včasih pa tudi ne. Kako smo/bomo vzgojili otroka pa bo pokazal čas. Ta otrok bo nekoč zrasel in takrat nam bo naštel naše napake. Če ne že prej. Če ga bomo poslušali, jih bomo lahko popravili že prej, se mu včasih opravičili, včasih razložili, zakaj je tako, zakaj mora upoštevati pravila in zakaj starši vzgajamo.

Ni lahko biti starš, zavedajmo pa se tudi, da ni lahko biti otrok. Vsaj včasih …

Trdim, da se starši učijo skupaj s svojimi otroki. Skupaj rasemo, se učimo, delamo napake, jih poskušamo popraviti. Mene je pred dnevi zadela ena izmed mojih muh. Tolažim se, da mi je pol oproščeno, ker se svoje napake zavedam in o njej premišljujem in iščem način, kako jo bom popravila.

Hči je imela rojstni dan, odšli smo v nakupovalni center, ji kupili kolo. Vesela je bila, bil je njen dan, samo njen. Posvetila sva se ji, jo peljala tja, kamor si je želela, lepo je bilo. Pogovarjali smo se, šalili …

Potem smo zavili v športno trgovino. Privabili so me popusti, že dolgo sem razmišljala o nakupu nove trenirke. Prodajalka mi je svetovala, zložila nekaj lepih trenirk na pult. Odkimavala sem, prikimavala, iskala pravi model, pravo barvo … hči in mož sta vzdihovala, čakala, gledala na uro in končno sem dobila tisto, ki mi je bila všeč, ki mi je bila kot ulita.

Zavili smo še na oddelek s čevlji, hči je potrebovala nove. Pokazala sem ji nekaj parov, odkimala je.

»S tabo se pa res ne da nakupovati. Nobenega zanimanja. Ti res noben par ni všeč?« sem ji očitala. Odkimala je, skomignila z rameni.

»Pa nič. Pojdimo, jih bova drugič kupili,« sem bila neprijazna do nje.

Hči je bila na poti domov tiho, sedela je zadaj v avtu kot kup nesreče in gledala skozi okno.

»Kaj pa je sedaj narobe?« sem vprašala.

Plaz besed je se usul iz njenih ust:« Dve uri sva te z atijem čakala, da si gledala in pomerjala trenirke, dve uri! Pri eni ti ni bila všeč barva, pri drugi ni bilo žepa, pri tretji te je tiščalo v pasu in na koncu, na koncu si vzela prvo, ki ti jo je prodajalka ponudila! Jaz pa sem za dva para čevljev rekla, da mi nista všeč, si bila pa jezna, da se z mano ne da nakupovati!«

Pogledala sem moža, ta je resno prikimal, ne, draga naša mamica, tokrat ima hči prav. Zadelo me je, zadelo močno. Prav je imela. Otroci vidijo in govorijo resnico, mi, starši, pa jo včasih znamo tako spretno zaviti in pospraviti in odmisliti.

Saj sem res tako naredila. Vse je res. Hči me je potrpežljivo čakala, jaz pa nje nisem. Ni bilo zagovora, ničesar nisem mogla dodati, postregla mi je z iskrenimi besedami, pokazala mi je svoje ogledalo.

Opravičila sem se ji, ne takoj, po nekaj minutah, ko sem prišla k sebi. Pa ne zaradi nje, zaradi mene. Priznala sem napako.

Otroci nas naučijo brezpogojno ljubiti, naučijo pa nas tudi vzgajati. Naučijo nas iskrenosti, pogovora, pripravijo nas do tega, da svoje napake priznamo, dajo nam možnost, da se iz njih nekaj naučimo in jih poskušamo popraviti.

Ne, starši nismo dobili z otrokovim prihodom priročnika za vzgojo, lahko pa ga napišemo sami, takšnega, s srečnim koncem.

Preberi še:

KOLUMNA: Ali ka-ka leti?