/11 /11

Ringarajin uporabnik: NeJa88

Datum: 10. 2. 2012

Tip poroda: naravni porod

Št. dni v porodnišnici: 4

Porodnišnica: Ljubljana

Ocena porodnišnice: 5

Komentar ocene: S porodnišnico sem bila izjemno zadovoljna, predvsem z babico, ki je prisostvovala pri porodu. Tudi na oddelku so bile vse sestre in en brat zelo prijazni (z redkimi izjemami, ampak, kje pa jih ni? Pa še malo občutljiva sem bila ... :))

Doma sem imela v predalu kar celo zalogo testov - verjetno bi morali dati na redne stranke v lekarni kar kak popust, ker sem za teste porabila ogrooomno denarja:) - in zjutraj, ko sva bila skupaj v kopalnici, sem naredila test, ga položila na poličko in tresočih rok kot že tolikokrat odšla iz kopalnice in dragemu naročila, da naj čez 5 min pogleda kakšen bo rezultat. In je bil … Z nasmehom od enega do drugega ušesa je prišel iz kopalnice, potem pa je sledilo objemanje in poljubljanje in … :) No, takrat so se skrbi šele zares začele …

Meseci so minevali, jaz pa sem bila vsak dan z večjim trebuhom. Ampak sem se celo nosečnost počutila več ali manj odlično. No, kakih 14 dni pred pdp je mojega začelo že malo skrbeti, kako bo vse skupaj potekalo itd. in vsakič, ko me je iz službe klical je bilo prvo vprašanje, če se že kaj dogaja. Zato sem sklenila, da če se moj porod začne s popadki, ga pokličem ko bodo na 5 min že eno uro, ker drugače bova oba živčna …

V četrtek popoldan, en teden pred pdp sem imela ctg, ki ni pokazal nič in tako sem domov prišla čisto nesrečna, ker mi je bil trebušček precej v napoto in sem si res želela it čim prej rodit. Popoldan sem potem še risala po novi otroški sobici, si zrihtala nohte, šla na kavico, zvečer sva z dragim gledala tv in se ravno pogovarjala, da ko bo konec oddaje, pa greva spat. Vstanem, grem proti kopalnici, in ker me je tiščalo na wc, sem mislila, da mi je ušlo. Pa sedim na wc-ju in teče, pa teče, pa gledam mojga, pa ni nehalo :) Najprej smeh, kok fajn, da se bo očitno neki začelo dogajat, potem pa strah. Nazaj na kavč in sem rekla, da bom kar še malo počakala, ker ne vem če je to to. Z brisačo med nogami gledam tv, se tresem kot vibrator, potem pa me moj le pošiba v spalnico se oblečt, da se greva v porodnišnico pokazat, da povedo kaj je.

Prideva tja, me pregleda ena precej groba sestra, začne voda odtekati še bolj, ura 23.20 odprta pa 3 cm. Ctg ne pokaže niti enega popadka. To mi je dalo vedet, da se vse skup zna zavlečt. Ker je bil vse skup ponoči, jaz pa brez popadkov, mojega pošljejo domov, mene pa na klistir (tiste, ki rečejo da je klistir hujši od poroda, želim vedeti, kakšen je bil potem njihov porod). Po klistirju so se začeli neredni popadki na nekje 15-20minut. Ob 1h pridem v porodno, naštimajo ct, in ležat. Groza mi je bilo, ker nisem smela vstat, ker sem si mislila, da če bi lahko hodila, bi šlo vse skupaj hitreje.

No, nekje ob 3.30 so se začeli redni popadki na 5 minut, sem jih še čisto normalno predihavala, sem pa pogrešala dragega, ker mi je bilo dolgčas, pa vem, da bi mi bilo vseeno lažje, če bi ga imela ob sebi - odprta še vedno 3 cm. Potem pa se je začelo dogajat. Ob petih pride ginekolog, me pregleda, redni popadki, vsak bolj močan od prejšnjega, odprta 4 do 5 cm. Mi rečejo, zdej pa lahko pokličete. Sežem po telefonu in v porodno stopi moj :) Me vpraša, če sem pozabila nanj, hehe :) Revež doma itak ni mogel spat, je pomival posodo, potem pa se kar sam odločil, da pride (ker je babca v sprejemni rekla, da naj gre za nekje 3 ure domov:)). In še dobro da je prišel, sem ga bila res vesela.

Potem pa sem končno dobila masko - hvala tistemu, ki se je tega spomnil :D. Predihavam, ob 7h ko je bila izmena pa notri stopi babica Jožica. Mislim, da jo je moral nekdo poslat samo zame v mojo sobo :) No, potem se je pa začelo.

Jožica me pregleda in pove, da tako ne bo šlo. Da je treba dat umetne popadke, ker sem odprta že 7 cm, otrok pa je bil še ful visoko gor in se sploh ni spuščal. Mi naštima umetne popadke, pa sem mislila, da bo bolj hudo - sej so res boleli, ampak sta moj in babica mi skos govorila kako naj diham, naj se umirim in tako, pa je bilo lažje. Potem pa sem počasi začela zgubljati nit. Vem, da me je babica pregledala okrog 8h in se odločila, da je mala dovolj nizko, da grem lahko na žogo - mi je vse sama ponudila: žogo na posteljo, jaz pa stoje nagnjena čez njo. Je bolelo ko sam hudič, ker sem čutila prav pritisk glavice. Tako mi je uspelo predihat ene 15 popadkov, ki so bili zdaj že res na gosto, potem pa sem rekla, da moram potiskat. Takrat pa nazaj na posteljo, potem pa se ne spomnim več nič. Vem, da sem vmes govorila, da bi ubijala za uro spanca, pa mi je babica rekla, da to zdele govorim, da ko bo dete zunaj, bom imela toliko energije, da mislila ne bom na spanje :) Heh, kako prav je imela :)

Potem pa kar naenkrat pride notri ginekolog, vpraša, če je kaj za pomagat, pa pravi babica da bomo iztisnili. Potem pa šok - masko stran. O, to pa ne. :) Sem se preveč navezala nanjo, ampak nisem imela moči, da bi jo sploh držala, tako da niso imeli preveč problemov :D. Potem pa sem 5 popadkov potisnila, in se je glavica začela porajat. Pa slišim babico: "Uuu tole dete ima pa ogromno lask!" Rečejo mojemu, če bo potipal glavico, pravi da ne (doma mi je povedal, da mu je bilo tako slabo, ker je bilo res grozno vroče v sobi in poln adrenalina, da tega ni mogel narediti, ne da ne bi hotel :)), potem pa še meni. Dam roko spodaj ... Ma, je to res en čuden občutek, ampak lep, pa moker :) Pa pravi babica, tole bo pa punčka, lepa punčka, pa ginekolog pravi, ne, ne po nosku sodeč bo fantek ... No, naslednji popadek pa do konca.

Pa sva jo dobila :) Majčkeno, mokro, vso belo, ampak najlepšo punčko na svetu, z 10 prstki na rokicah in nogicah, s temno poltjo kot da je lih z dopusta ... Najino Jono! Moj dragi je prerezal popkovino, potem pa čestitke in lupčkanje in ... Ahh, kar solze mi tečejo :) Zaradi babice lahko rečem, da sem jo odnesla brez šivov, kot nova. In da je bil cel porod najlepša izkušnja za tak zaklad, ki sva ga na koncu dobila. In moram dodat, da mi brez mojega dragega verjetno ne bi uspelo, sploh ne tako dobro, kot mi je. Ves čas me je močil s hladnimi obkladki, mi pihal, me tolažil, stiskal za roke, me hvalil ... Res lahko rečem, da sva jo rodila skupaj! In res mu hvala za to! In hvala tistemu, ki nama je namenil najino lepotičko!

PREBERITE ŠE:

Resnične zgodbe o porodu