/11 /11

Ja, jaz sem mamica tistega lepega "razvajenca", ki se na javnih mestih pogosto obnaša "neprimerno": meče se po tleh, kriči, meče stvari naokoli, udarja mamo in jo vleče za lase, grize.

Vsakič, ko s tistimi nezaželenimi "scenami" dobimo občinstvo, ki nam namenja veliko pozornosti, so vse oči uprte v nas. Za temi obsojajočimi pogledi zelo pogosto slišim komentarje tako tiho, da jih slišim, kot da bi mi glasno šepetali na uho: "Poglej, kako nevzgojen je ta otrok", "Poglej tega predrzneža", "Bog obvaruj me takih otrok« itd. V takšnih situacijah ostanem mirna, včasih se ne oziram na njegovo vedenje, zato ne ugajam večini, ne histeriram, ne zganjam panike, v očeh zbrane množice postanem "nepremišljena in brezčutna" mama.

Bolijo me zgroženi pogledi neinformirane okolice, ki ima mojega čudovitega sina za nemogočega in razvajenega, on pa je vse prej kot to. Moj sin ima avtizem.

Naše občinstvo tega ne vidi. Zelo pogosto to zamolčim, ker če izgovorim besedo avtizem, se publika tako hitro razkropi, kot če bi zagrozil: "Imam tempirano bombo!".

Moj sin ne govori. Svojih želja in potreb ne zna izraziti tako kot drugi otroci, kar pa ne pomeni, da jih ni. Razočaran je, ker mu je morda vroče, je žejen ali se česa boji. Sama tega nikoli ne vem. Je otrok kot vsi drugi otroci, le da je njegov način komuniciranja drugačen od ostalih.

Z drugimi otroki se rad igra, v njihovi družbi dela enako kot oni, čeprav je v večini teh stvari bolj neroden od njih, a zato v mnogih drugih veliko boljši.

Ni bolan ali manj vreden, le "drugačen" je, drugačen pa ne pomeni nič drugega kot samo to – da si drugačen.

PREBERITE TUDI: Za vse otroke z vedenjskimi motnjami

V vsaki raznolikosti je velika lepota in to nas dela posebne.

Moj sin ne razume dragih igrač, vseeno mu je, ali mu daš nekaj, kar stane celo premoženje, ali majhen avto, ker stvari meri po lastni lepoti, ne po tržni vrednosti.

Je najbolj iskren otrok, ki ga boste kdaj srečali, saj ne razume prikritih namenov, najbolj toplo vas bo objel, tudi če vas sploh ne pozna.

Lahko ure in ure samo gleda skozi okno. Ure in ure lahko občudujemo krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, opazujemo oblake, ptice, rakete, letala, številne lepe podrobnosti, ki jih mnogi že dolgo nismo mogli opaziti.

Smeje se, ko začne deževati, rad poležava na travi: ne boji se mravelj, pajkov in drugih žuželk, a jih rad prime v roko, saj ne ve, kaj je strah. Tako lahko svobodno uživa. Opazi vsako žival v svojem okolju, pristopi k vsakemu psu ali konju in z njimi doseže nek neopisljiv stik, ki ga niti jaz ne morem dojeti. Te povezave ne znajo pojasniti niti največji umi današnjega časa, vendar obstaja in temu čudežu sem pogosto priča.

PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Živeti z avtizmom

Je popolno bitje, brez težav se sporazumeva z naravo in z vsemi živimi bitji okoli sebe, čeprav ne poseduje tistega, kar ljudje štejemo za osnovno komunikacijsko sredstvo, to je GOVOR.

Sina imam brezpogojno rada takšnega kot je, samo moje materinstvo je veliko težje od tvojega in imam strahove, o katerih se marsikateri mami niti sanja ne.

Naša pot je težka, polna trnja, kamenja in plevela, predvsem pa – človeške neumnosti.

Vsak dan se borim z nevednostjo, predsodki in obsojajočimi pogledi.

Zato prosim vse, ki boste naslednjič videli mamo z otrokom, ki se meče na cesto: ne obsojajte, ampak poglejte globlje. Ni vse tako kot se zdi!

Morda je to tista "brezčutna" mama, ki vsak dan bije bitke, o katerih se vam niti sanja ne. Nasmehnite se ji, ponudite pomoč ali preprosto nadaljujte z besedami: "Vsi otroci to počnejo."

Azra Ljaić Pekaz, mamica čudovitega avtističnega dečka

Vir: Ringeraja.rs