/11 /11

Veliko žensk se znajde v situaciji, kjer njihov partner ne kaže nikakršne pripravljenosti, da bi prevzel odgovornost za novonastalo življenje. Pričakovati otroka z moškim, ki neprestano beži od resničnosti, je lahko polno negotovosti in osamljenosti. Soočanje s takšno situacijo pa je odvisno predvsem od lastnega doživljanja razmer. Naj vam bodo naslednji odstavki v pomoč in razmislek:

• Povsem normalno je, da imamo prvič o starševstvu mešane občutke. Bodoči starši se pogosto bojijo, da bodo izgubili tisto, kar jim v življenju največ pomeni – svobodo, zabavo, ali dobro voljo. Postati starš je zato lahko zastrašujoče, še posebej, če je bil lasten odnos s starši poln napetosti ali jeze, saj lahko ta predstava vzbuja negativno podobo o lastni vlogi starša. Partnerjev občutek negotovosti še ne pomeni nič slabega – važno je le, kako se na občutek odzove.

• Ženske in moški se na starševstvo pripravljamo različno. Ženska ponavadi ve, da je noseča, pred svojim partnerjem. Spremembe konkretno čuti v lastnem telesu in jih nekako tudi bolje sprejema. Moškim pa dosti je lažje zanikati, da se je karkoli zares spremenilo. Razumsko že vedo, da bodo postali očetje. Toda, v nasprotju z žensko, tega morda ne doživijo tako čustveno ali čutno. Celo moški, ki so moralno zelo predani ideji o očetovstvu, pogosto potrebujejo več tednov ali mesecev, da se popolnoma zavejo, da so se „spremenili“ in postali očetje.

• Kadar moški ni prepričan v svojo pripravljenost na očetovstvo, mu lahko poroka (oz. resna partnerska zveza) nudi potreben čas, da se sooči s svojimi strahovi in neodgovornostjo. V primeru, da se vseeno odloči za beg, pa to za bodočo mati pomeni dvojno izgubo – ne le, da izgubi zaupanje v njegovo ljubezen, razblinijo se ji tudi sanje o vzgajanju otroka v dvoje. Pri veliko ženskah lahko tovrstne izgube sprožijo globoko otožnost in depresijo.

• V primeru nezanesljivega očeta lahko moledujete, oporekate, ali vpijete – žal se na koncu namesto njega ne morete odločiti. V pomoč vam je lahko misel, da ni možno nadzirati partnerjevih misli, občutkov in dejanj. To pomeni, da za njegove odločitve ne prevzemajte odgovornosti ali krivde.

• Vedite tudi, da kadar moški pobegne pred očetovstvom, je njegova motivacija strah in ne osebna zavrnitev matere. Z drugimi besedami (čeprav je to lažje upoštevati v teoriji kot v praksi), ne jemljite si zavrnitve k srcu. Ničesar niste storile narobe.

• Obkrožite se z ljudmi, ki vam stojijo ob strani, in ne bojte se jih poprositi za pomoč. Nosečnost je čas povečane čustvene občutljivosti in dejstvo, da je oče pobegnil, je hitro lahko prevelik zalogaj. Če slutite, da se vas loteva globoka otožnost, poiščite strokovno pomoč, bolje predčasno kot kasneje. Če je možno, prosite očeta, da se pomoči udeleži z vami in ob njej preseže svoje strahove ter tako ali drugače sprejme svojo novo vlogo.

Vir: http://www.drspock.com

PREBERI ŠE:

Kakšen očka bo?