Starši pogosto ne vemo, kako otroku pomagati med izbruhom. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Če otroci večinoma (vsaj kot majhni) zlahka povedo Ne, tega ne maram!, imamo starši z izrekanjem ne-ja pogosto težave.

Če pa nam to že uspe, smo ob vseh teh vzgojnih ne-jih lahko tudi večkrat na dan soočeni z otrokovo frustracijo, ki se pri mlajših otrocih pogosto razvije v "tantrum" oziroma čustveni izbruh kot ga doživlja deklica v zgornjem videu.

In tako se začnemo ne-ju potihoma in pogosto tudi nevede izogibati. Ker zvečer pa res nimamo energije za še en otrokov izpad. Ali sredi trgovine, ko nas opazuje toliko ljudi. Ali na obisku pri prijateljici, ki opazuje in ocenjuje vsak naš vzgojni korak.

In tako se pogosto ujamemo v začaran krog, v katerem se sodobni starši kar nekako bojimo vseh tistih otrokovih izpadov, ki sledijo frustraciji, ko mu rečemo ne.

PREBERITE TUDI: BLOG - Kaj storiti, ko je otrok frustriran?

Veščina, ki nam dela težave

Pa vendar imamo odrasli pogosto težave reči ne tudi v drugih odnosih, ne samo z otroki. Očitno gre pri postavljanju meja in izrekanju ne-ja za veščino, ki nam odraslim zelo pogosto povzroča različne težave.

"Kakor koli obrnemo, tudi tisti starši, ki se zavedamo, da so frustracije potrebne za otrokov zdrav razvoj, globoko v sebi še vedno nosimo neko skrito željo po otrokovem mirnem sprejemanju našega ne-ja. Kot bi gojili neko romantično iluzijo, da če bomo otroku dovolj prijazno razložili in ga uspešno prepričali, da je naš ne v resnici zanj dober, koristen, zdrav ..., da se sploh ne bo upiral in protestiral. Toda ne glede na to, kakšne strategije ubiramo pri svojem starševanju, tistega Ja mami, razumem. kar ne doživimo. In prav je tako," je prepričana Helena Primic.

"To, da se otrok upira našemu ne-ju, je znak njegove pozitivne trme in vztrajnosti, hkrati pa odlična priložnost, da spelje celoten proces - od žalovanja za izgubo (pa četudi gre "le" za še eno risanko ali piškot) do izražanja celotne palete občutkov, ki pašejo k žalovanju (od jeze in žalosti do sprijaznjenja z izgubo). Če starši težko "poslušamo otrokovo dretje" in zato preusmerjamo njegovo pozornost ali ga kako drugače prepričujemo, naj že neha jokati in se vesti nerazumno (Pa saj si pogledal že štiri risanke!), mu tako odvzamemo zelo dragoceno življenjsko izkušnjo," starše opozarja Primičeva.

PREBERITE TUDI: RINGARAJIN KLEPET - Kako vzgajati otroka z močno voljo?!

Kakšna je prava podpora otroku, ki doživlja čustveni izbruh?

"Ko je sin frustriran sem zelo težko ob njem samo tiho, saj imam občutek, da mu s tem sporočam, da mi je vseeno zanj. Tako mu poskušam razložiti, zakaj ne more dobiti tega, kar hoče, pa vidim, da me ni sposoben poslušati. Ko ga hočem objeti, me odriva. Toda, če pa hočem oditi iz prostora, pa še bolj kriči in mi celo pove, da ne smem oditi. Tako sploh ne vem, kako naj mu pomagam," pravi zmedena mama iz Ljubljane, ki jo otrokovi izpadi vse bolj izčrpavajo in odkrito prizna, da se jih vse bolj boji in tudi zavestno izogiba.

Kakšni starši bi ji morda svetovali, naj otroka preneha razvajati in mu pustiti, da jo "prenaša naokrog s svojo trmo", zato naj mu trmo izbije iz riti z eno po riti ali ga enostavno ignorira. "Bo že ugotovil, da s svojimi izbruhi ne bo nič dosegel," po navadi svetujejo takšni starši.

Pa je to zares najbolje za otroka, da ga sredi tako težkega procesa kot je čustveni izbruh pustimo povsem samega?

"Čeprav nas otrok odriva in ni zmožen poslušati, nas ljubeče starše sredi te čustvene nevihte vsekakor zelo potrebuje. Sam se v resnici ne zmore spopasti z vsemi občutki, ki ga prelivajo in so ga povsem prevzeli. Toda starši v takšnih trenutkih pogosto ne vemo, kako otroku pomagati, saj tudi sami kot otroci nismo bili deležni prave podpore. Ali so nam trmaste izpade prepovedali in nas za njih kaznovali, preusmerjali pozornost, se na nas jezili in kričali, bili skupaj z nami izgubljeni ... Tako ni čudno, da smo starši pogosto tako zelo izgubljeni in globoko v sebi prestrašeni, saj v resnici ne vemo, kako otroku pomagati," pojasnjuje sogovornica, ki bo na seminarju tudi razložila, zakaj je tako zelo pomembno razlikovati med otrokovimi željami in potrebami ter kaj postavljanje meja v resnici pomeni - da postavljamo meje otroku ali otroku kažemo lastne meje.

Več o seminarju Kako reči ne - postavljanje meja sebi in drugim najdete na tej povezavi.