Kami
|
'čer, punce.
Sicer sem rekla, da grem danes zgodaj spat, ampak malo se vam pa moram oglasit.
Tinkatonka, Ninaki, Eviii.... jaz vas čisto razumem, kako se počutite v tej frki in paniki in življenjskem (nemogočem) ritmu in vam povem, da me je grozno strah jeseni, ko nameravam it v službo. Danes, če nimaš vsaj kake babice ali tete kje pri roki sploh ne vem kako zvoziš vse skupaj. In mi je nimamo in nimam pojma kako bomo... Hvala bogu imamo še par mesecev do tja. Jaz vas kar občudujem in držim pesti za čimveč praznikov in prostih dni. 
Pri nas kar veliko novega:
Evanov UZ: Jajček je dol v mošnji, ampak je atrofiran (nima dovolj krvi, ker so mu pri operaciji kile očitno poškodovali dovod krvi v jajce). Urolog, ki ga je imel do sedaj predlaga, da greva k ene drugem urologu, ki bo povedal ali bi naredili semikastracijo (super se sliši, ne?  , pojma nimam kaj naj bi to bilo) ali pa samo opazovali. Skratka, grem se naročit k temu drugemu.
Portorož: v bistvu je bilo zelo naporno, pa tudi vreme ni bilo najlepše, tako da nismo mogli bit veliko zunaj. Ko smo prišli domov sem s kozlanjem in drugimi prebavnimi motnjami ter precejšnjo vročino najprej obležala jaz. Čist sem bila uničena, je moral mož v ponedeljek doma ostat, da je porihtal otroka. Katastrofa, skratka. Sem mislila, da je kaka zastrupitev, ampak očitno je trebušna viroza. Zdaj sem bolje, kaj pa mi drugo preostane. Ta maledva pa seveda "polna" razumevanja za mojo nikakršno počutje. Otroci so po naravi pač res egoisti in se ne zmorejo vživeti v nekoga drugega.
Cepljenje: včeraj smo končno 3. cepili Evana. Hrabro prestal. Ne vem kako - tudi pisnil ni, samo butasto je gledal . Njemu je vse itak hudo zanimivo in sploh imam občutek, da je obisk zdravnika zanj cel žur. Reakcij nobenih.
Evan nasploh: ga še kar komaj dohajam. Sem se odločila, da bom kar odločna in trda z njim, skratka začenja se vzgoja, bolj dosledno kot smo imeli red do zdaj. Tudi zunaj, ko mi seveda ves čas uhaja in "hvata krivine". Se kar pogovarjam z njim kot z odraslim: "Lepo mi daj roko, da greva skupaj, ker je nevarno. Če želiš hoditi po svoje, boš pač moral v voziček." In se krega nazaj po svoje, ker ga vodim za roko in mu ne pustim lizati tal in podobnih novih fint (strašno fino se mu namreč zdi, ko mu slina iz ust pade na tla, kar se mu itak ves čas dogaja, in potem s prsktkom razmazuje po tleh svojo sled  ). In, če me ne upošteva, frrrrrrrrrrr pa smo v vozičku, sicer tuli in kruli, ampak hej, sorry, boš že zakapiral! In doma tudi. Mu kar povem, kaj je narobe, ga opozorim prvič, drugič, tretjič, potem pa vzamem ali prestavim ali karkoli drugega, da prekinem njegovo divjanje. Orka duš, ni več dojenček, čist vse šteka. Res nočem, da mi serje po glavi, po domače povedano in ni druge rešitve kot dosledno in usmerjeno treniranje, kaj je ok in kaj ni ok. Vam poročam o rezultatih (danes sem bila zunaj že kar zadovoljna, sva bolj ali manj složno z roko v roki prehodila enih 100 m )!
Liam: sem ga včeraj peljela na pregled za kri (ja, precej sem pri zdravnikih, ne? ), ker bi rada, da gre drug teden na fimozo (temu se reče prerez kožice na lulčku), mi namreč rihta ena prijateljica, da pridem prej na vrsto (čaka se 2 leti). Zvečer pa se začne veselica, ki je trajala celo noč in se imenuje hudo vnetje ušes. Skratka: bogi je bil tolk, da že dolgo ne, kuhalo ga je, bolelo pa tolk, da mu tud precejšnje doze paracetamola niso pomagale. Mi je žal, da ga nisem takoj na dežurno peljala, ampak sem mislila, da mu bo sirup pomagal do jutra. Spala sem točno eno uro pa pol, tako da imam danes že cel dan občutek, da mal lebdim od utrujenosti. Danes cel dan je še kar bledel od vročine in takšne ven metal, da me je bilo prav strah zanj, očitno od vročine. Zdaj mu je Hiconcil prijel in končno mirno spi. Skratka, zdaj imam oba doma, fimoza pa spet odpade (prestavljam že 3.!)
Liam v Oni: hvala, punce, za vse pohvale o mojem tamalem. Moram povedat, da me je bilo kar mal strah kaj bo povedal. Ker valjda ni bil to nič vnaprej naštiman intervju. Pa se mi zdi, da je ok izpadel. Smo imeli veliko klicev te dni, očitno vsi berejo! Najbolj me je presenetila ena prijateljica, ki je rekla, da so jo iz socialne klicali in preverjali, če mi res puščamo otroke tako lačne, da se grizejo od lakote. Kar se števila in spola otrok tiče, sva pa zmenjena, da bo toliko imel on svojih. Pa je prišel včeraj domov iz vrtca in razočarano ugotovil, da se noben od njegovih prijateljev ne bo poročil (vsaj tako so 4-letni mulci izjavljali). In zaključil, da bo on pač edini. Mi je všeč, da tud pomislil ni, da bi potegnil z njimi in spremenil svoje mnenje. Faca, moj bolanček.
Punce, vse kar lahk rečem: držte se, kmal bo vikend! Jaz pa moram res spat.
|
Natisni
. 
Ta cepiva so tok napredvala, da ni več reakcij, ki bi bile omembe vredne in js pr Gaji sploh nisem vedla, da je bla ceplena......mal je bl grozn, ker je v rokco, drugač pa ko da ni blo nč...še jokala ni
. Iščem si službo pa nč. Povsod zavrnjeno in počasi dojemam, da brez vez ne bo nč!!! Tko, da živiva od socalne podpore in otroškega dodatka ter pomočjo mojih staršev...jupi!!! Ja, no comment!!!! 
Drugače pa se čim manj obremenjuj z drugimi stvarmi. Imaš prav, js sem tud že ugotovila, da se vse stvari kar nekako same "pošlihtajo" in da je vsaka stvar za nekaj dobra...
