nadalinka
|
Jaz sem bila nad kranjsko porodnišnico čisto presenečena.Rodila sem v 34.tednu.Voda mi je začela odtekat,ko sem prišla v porodnišnico, je bil dežurni ginekolog dr.Gregorač.Ko sem ga vprašala,ali bo z otrokom vse v redu,mi je odgovoril,ha,ne vem,jaz tudi zdaj ko grem v dežurno sobo mi lahko kaj pade na glavo.Še enkrat ga vprašam,če bo otrok preživel in mi grdo odgovori,ne vem.Bila sem brez popadkov,reče mi,ja bomo počakali do enega tedna.Voda pa je špricala kot iz škafa.Poslali so me spat.Na vsa moževa in moja vprašanja nisva dobila niti enega odgovora.Nihče nama ni pojasnil,kaj se naredi,če voda odteče in če ni popadkov.Naslednji dan, se je druga dežurna zdravnica odločila za CR.Ker je bil izvid UZ slab,ker je bila medenična vstava in nasploh slabo stanje otroka se odloči,po pogovoru z dr.Riznarjem,da me urgentno premestijo v LJ.Po telefonu ji v LJ rečejo,da nimajo prostora zame in naj naredijo CR v Kranju.
Po CR pride k meni pediater,ko ga vprašam,kako je z otrokom, mi reče,ne vem,bomo videli.Ko ga še enkrat vprašam,a je zdrav,mi reče,sej veste kako je.Isto pove tudi mojemu možu.
Sestre v intenzivni so bile super.Od vseh svojih prijateljic sem slišala,da so največji problem sestre na oddelku za otročnice.
Tu se začne moja zgodba...
Sestre,ki so skrbele za mojega sina so bile živa katastrofa.Na začetku ni bil pri meni.Rodila sem sina,ki je bil težak 1930 g,zato je bil vsak mililiter mleka zanj pomemben.Že takoj opazim,da to ni prioriteta sester,ampak kava in gobcanje.Ponoči sem si stiskala mleko in ga nesla sestram,ko sem prišla ob 3-eh tja,ga je sestra začenjala hranit z mlekom,ki sem ga prinesla ob 12-ih.Kar pomeni,da je bil 6 ur brez hrane.Ker je neprestano spal,se jim ni svitalo,da je lačen.Ko so ga končno 3 dan pustile pri meni,nobena ni prišla.Kako se doji,kako se hrani sem se morala naučiti sama.Komaj sem ga znala prijeti v roke.Drugače sem medicinska sestra v otroškem dispanzerju,kjer delam z novorojenčki,tako da mi otroci niso deveta vas.Vendar jih ne previjam in ne hranim in niso nedonošeni.Po nekem čudežu celo pride sestra k meni in se začne dreti,kot zverina,kako ga držim in da moj otrok ni normalen kot ostali.Pokaže mi,kako se hrani,mu rine flaško na silo v usta,zraven se dere na njega...
Kasneje v tem dnevu sem imela težave s hranjenjem,enostavno ga nisem znala držati v naročju,bil je tako majhen in kar padal je brez opore.Prijazno stopim do nje in jo prosim,če mi lahko pomaga.Začne se dreti name,da mi je že pokazala.Kasneje grejem stekleničko z mlekom,se začne dreti name,da imam premalo mleka v njej in da,ko pogledaš,če je prava temperatura na zapestju,gre ven 5 ml.Ne vem od kdaj je par kapljic 5 ml?To je sestra,ki je malo bolj okrogla,z valovitimi lasmi,govori pa kot da je prišla s kmetov.Mislim,da ji je ime Darinka?Ko jo vprašam,ali poje dosti,mi reče da in ne.Ko jo vprašam,koliko mora pojesti,mi reče ne vem.Očitno se v 20 letih dela,ni naučila,150-170 ml na kilogram telesne teže.
Vsak dan sem jih prosila.,če mi pokažejo previjanje,vsakič je bil odgovor,vas bodo naučile naslednja izmena.Pride naslednja izmena,se odgovor glasi,počakajte z naslednjo izmeno.Ko po dveh dnevih znorim,naj mi pokažejo previjanje,mi rečejo,bomo zapisale v raport,naj vsa popoldanske sestre naučijo.Pride,ta sestra opisana zgoraj in se začne dreti name,men ni noben rekel,naj vas naučim.Rečem ji,samo 5 minut si vzamte in mi pokažite na hitro.Rečem mi,ne.Kasneje pride v mojo sobo in reče,res so rekle,naj vsa naučim.Po 100-ih prošnjah mi je končno ugodila.Vsako jutro je bil nov stres,ko so prišle v sobo po tehtanju in mi grdo rekle,spet je obstal na teži,s takim tonom,kot da sem jaz kriva za to.Zraven je bila še ena sestra,kratki lasje,sivi,starejša,kot ena miš.Ko sva se z možem totalno skregala z to Darinko,da čisto nobena sestra ne pride cel dan,mi ta siva miš,reče,gospa z vami se zelo ukvarjamo,bolj kot z drugimi mamicami.Ne vem,kako se ukvarjajo z mano,če čisto cel dan nobene ni!Povem jim,da rabim praktične nasvete,kako se previje,rokuje,hrani nedonošenčka.Rabim znanje,ki vključuje nego.vsa užaljena kliče direktorico dr.Škafarjevo in ji pove,da nisva zadovoljna z medicinsko oskrbo.Ko ji poskušava razložiti,da nisva zadovoljna z podajanjem znanja o NEGI nedonošenčka,je bilo to očitno preveč za njene možgane in zopet valila krivico na zdravnike,pa naj njih vprašava.Očitno, ne ve,da je za nego odgovorna medicinska sestra,za zdravljenje pa zdravnik.Kasneje me vpraša,če sem kdaj delala v bolnico,ji odgovorim,da sem dolgo časa delala na nevrološki intenzivni terapiji kot timska sestra,kjer sem se vsak dan srečala z oživljanjem in intenzivnim delom.Ker ne razume očitno slovenščine,mi reče,ja a veste,jaz delam v bolnici,vi pa ne veste,kako je to.Ja vsakič,ko sem jo zagledala,je sedela na svojem stolčku z debelo ritjo in pila kavo.
Preden sva odšla sinom domov,so ga premestili iz tople posteljice in ga greli s termoforjem.Pride ta siva sestra in mu podloži en termofor za hrbet.Kakšno uro kasneje ga pregleda zdravnica in ugotovijo,da imam moj otrok 34 stopinj telesne temperature.Seveda ni bila kriva ta miš,ampak jaz.Grdo me pogleda in reče,ja otrok ima 34 stopinj rabi dva termoforja.Hvala,da si skoraj ubila mojega sina z enim termoforjem.
Naslednje jutro se odpravim,da zamenjam termofor,ko ravno pride sestra po mojega sina,za jutranjo nego.Rečem ji,samo da zamenjam termofor,ker je mlačen.Reče mi odrezavo,ga bomo mi.Ker imajo sistem,da prvo skopajo najbolj nemirne otroke,je bil moj sin,ki je samo spal,vedno zadnji na vrsti,to pomeni dve uri.Pride ta siva miš do mene in se začne dreti name,da je bil termofor mrzel,ali sem normalna.Logično,da se ohladi v dveh urah.Kasneje me zatoži dr.Škafarjevi.Sploh se v cele svojem bivanju niti enkrat nisem postavila zase,drugače nisem tak tip,vendar se mi zdi,da smo vse po porodu nekam preveč šibke in nežne.Ta druga sestra mi tudi pove,da ene ženska znajo biti mame,jaz pa očitno ne.Očitno je dejstvo zanjo,da če rodiš si mama avtomatsko in ne teta preveč.Ko je enkrat prišla zmeriti temperaturo sinu,sem se nagnila naprej,da vidim,kolk je,pa mi reče,joj ne bit tolko pikolovska,sej se vam ne bom zlagala!Njene bodrilne besede pa so bile neprestano,ne bo vam lahko z nedonošenčkom,boste vidla,kako boste trpela in imela veliko dela.Kar sploh ni res,se je izkazalo sedaj.
Stvari je bilo še milijon,vendar sem jih že pozabila.Druga stvar so sestre,ki skrbijo za mamice.Ko sem starejši sestri omenila,da mi smrdi čišča,mi je osorno odvrnila,ah nehajte gospa,sej jaz,ko stopim v sobo zavoham,če je kaj narobe,pa strežnica,ki odnaša vložke tudi.Vsako jutro sem imela prevezo rane.Ker mi je neprestano tudi po 7 dnevih po operaciji teklo iz rane,kar ne bi smelo,sem sestre opozorila.Vsako jutro je k meni prišla visoka,suha sestra s kratkim lasmi in očali in mi rekla,ja gospa rana se super celi.Seveda,ker se nisem mogla pogledat sem ji verjela.Moja sobna zdravnica dr.Kastrati me ni niti enkrat pogledala,jutranja sestra pa ji je pred menoj govorila rana je super.Po 1 tednu je bil dezurni ginekolog dr.Rejlić,ni mogel verjeti stanje rane.Rana je bila odprta,gnojna,naredil se je žepek,sploh ni bila na sredini zašita.In nato mi je ročno lepil rano skupaj in se ful matral popraviti nastalo škodo,kasneje je celo prišel k meni in me vprašal,če je šlo kaj skozi obliž.Končno en normalen v tej bolnici!Ostala sem še tri dni tam,noben ni rane niti pogledal več.V odpustnem listu sem dobila samo napisano,rana ni zaceljena,nastal je žepek.In tako so me odpustili,brez napotkov zdravljenja rane.Še dobro,da sem medicinska sestra.Moj mož je zobozdravnik in je navajen vsega hudega,pa mi rane ni mogel previjati,ker je skoraj bruhal,ko jo je videl.
Verjamem,da so sestre v porodnišnici prijazne,do žensk,ki same dojijo in imajo novorojenčke brez posebnih zahtev.Ker nimajo dela z njimi.Zato je to pismo kot opozorilo tistim,kjer vse ne poteka tako kot bi moralo.Če sem,kaj rabila,spraševala ,je bil odgovor vedno NE!
Že tako mi je bilo težko gledat svojega sina na infuziji,majhnega 45 cm in težkega manj kot 2 kili in nisem rabila takih ne ljudi.
Sama sem medicinska sestra in moram povedati,da kaj takega nisem ne slišala ne videla kot moja situacija z temi sestrami.Rabila sem pomoč,dobila pa se vse drugo kot to.Ne morem opisati,kako grozne so!
Posebno za te dve sestri in še kakšno jih ne bi dala delati niti v pisarno,enostavno taki ljudje ne bi smeli delati,posebno ne z ljudmi in posebno ne z ženskami,ki so ravno rodile.
Zanimivo pa je,da je bila dostikrat prisotna takemu obnašanju tudi direktorica,ki pa ni storila nič oz.po mojem niti se ne zaveda takega nečloveškega ravnanja.Mi je pa žal,da s s eboj nisem imela diktafona,ker bi jih osebno tožila,da bi se prašil za njimi.
Nažalost leta 2009,še vedno vidimo ljudi na delovnih mestih,ki izživljajo svojo nesamozavest na ženskah,ki so v danem trenutku šibke.Ne vem,ali je tako težko se nasmehnit in biti prijazen oz. normalen.
Posebno na takem delovnemu mestu,kot je delo z novorojenčki...ne razumem...
groza!!!!
Moram pa pohvaliti sestri na odd.za novorojenčke in sicer mlado sestro z dolgimi črnimi lasmi in majhno sestro srednjih let,svetlih las in na paž frizuro.
Dokler pa take osebe delajo,pa Kranj ni butična bolnica ampak bolnica naredi vse sam,ker očitno sestre omenjene na začetku pisma nimajo ustreznega dodatnega izobraževanja.Hvala bogu za internet in Ljubljansko porodnišnico,kjer dobiš vsaj kakšno informacijo o negi nedonošenčka.
Torej,ja verjamem,da je vsaka zadovoljna s Kranjsko porodnišnico v primeru,ko ne rabi dodatne pomoči in znanja.
Sramota,da take medicinske sestre obstajajo!
Že zaradi znanja, opreme in prijaznosti svetujem porodnišnico v Ljubljani in Jesenicah in vsekakor ne živalskega vrta v Kranju.
Lep pozdrav vsem,
Nadja
|
Natisni
in predvsem lepšo porodno izkušnjo. 
