Prvi koraki 
Dojenček v desetem mesecu ni več zadovoljen niti v sedečem niti v ležečem položaju. Trudi se postaviti na noge in za to izkorišča vsakršno oporo, ki je na voljo, naj bo to pohištvo, starejši brat ali sestra ali pa celo kuža (seveda, če mu ne uspe pobegniti). V tej starosti lahko otrok ob opori že dela prve korake oziroma se vsi tako ali drugače že premikajo po prostoru. Če je dojenček že osvojil plazenje, vas lahko preseneti s svojo hitrostjo.
Večina se že postavlja na noge, večja težava pa je pri obratnem procesu, se pravi, pri posedanju. Večina namreč še ne zna samostojno sesti, zato pričakujte (pogoste) klice na pomoč.
Če imate možnost, skušajte dojenčku zagotoviti čim večji ter varen prostor za plazenje in dvigovanje ob opori. Odstranite vse potencialno nevarne ali dragocene predmete, zaščitite vtičnice, zapirajte vrata, ne uporabljajte prtov na mizah in zaščitite dostop do stopnic. Če je lepo vreme in imate vrt, je trata krasen in precej varen prostor za plazenje – seveda v vaši stalni prisotnosti.
Pincetni prijem
Pincetni prijem (prijem s palcem in kazalcem) dojenčku omogoča, da pobira tudi najmanjše predmete. Kljub čistoči v stanovanju, bo vedno našel še kakšno zanimivo smetko na tleh. Še vedno ga veseli tudi hrup, ki ga povzroča z udarjanjem predmeta ob predmet ali ob tla in z metanjem stvari na tla. Na želeni predmet že pokaže s kazalcem.

Učenje s posnemanjem
Dojenček rad posnema dejanja staršev, preko posnemanja se uči in hkrati na ta način poskuša tudi komunicirati. Uživa v druženju s starši in ob igranju družabnih iger, kot je na primer igra skrivalnic (ku-ku), rad tudi posnema starše (posnema kašljanje, ploskanje, ...). Dojenček, star devet mesecev, že razume pomen besede ne, prepoznava imena družinskih članov (mama, ata) in zna pomahati pa-pa.
Pri hranjenju poskuša prijeti oziroma držati žlico, ob pitju iz stekleničke pa skuša le-to držati z obema rokama, prav tako poskuša držati skodelico, iz katere pije.

Zaznavanje okolice
Gibanje ljudi in živali ter različni zvoki pritegnejo dojenčkovo pozornost. Radovedno opazuje dogajanje in z obračanjem glave sledi premikom. Če ga pokličete po imenu, se odzove – preneha s trenutno aktivnostjo in vas pogleda. Ob prihodu njemu najbližjih (vrnitev očeta iz službe, obisk babice, pa tudi prihod domače muce ali psa) pokaže veselje z vriski, nasmehom in čebljanjem, pogosto postane tudi vznemirjen in maha z rokami ali jih dviga navzgor (kot znak, da želi, da ga dvignete).

Intenzivna čustva
Okrog devetega meseca starosti začne dojenček intenzivneje kazati svoja čustva, uživa v objemanju in božanju, želi si pozornosti najbližjih, veselje kaže z glasnim smehom in cviljenjem. Intenzivneje pa kaže tudi negativna čustva, kot so jeza, razburjenje, strah.
Otrok se začenja osamosvajati, zaveda se svojih vedno večjih sposobnosti, zato se lahko prične upirati vaši pomoči. Še vedno pa ne zmore vsega, kar si želi, kar pogosto pokaže z razburjenjem in jezo.
V bližini neznancev kaže nelagodje ter strah, prav tako večina dojenčkov v tem obdobju kaže tudi strah pred ločitvijo od staršev – želi si bližine staršev, ko staršev ni ob njem, ga je strah in joče. Strah pred tujci lahko poskušate omiliti tako, da ljudi, ki jih dojenček ne pozna, opozorite, naj se približajo počasi in naj se ne skušajo dojenčka takoj dotakniti. Ponavadi pomaga že vaša navzočnost, pomembne pa so tudi vaše reakcije na ljudi, ki pristopajo (dojenček se uči odzivov od vas). Nikoli pa dojenčka ne silite v objem osebe, ki se je boji. Otrok, ki se ob starših počuti varnega, se v novih situacijah obrne po pomoč in se zgleduje po starših (če starši reagirajo s strahom in zaskrbljenostjo, bo verjetno tudi otrok prestrašen in zajokal).

Razumevanje govora
Devetmesečni dojenček že razume posamezne besede, pozna svoje ime, prepoznava imena družinskih članov (mama, ata), razume pomen besed NE in PA-PA. Večina ljudi podcenjuje otrokovo razumevanje govora, saj razvoj govora ocenjuje zgolj po otrokovih izgovorjenih besedah.
Pozornost skuša pritegniti s čebljanjem in z vriski, nekateri dojenčki pa so že sposobni reči mama in ata (že kličejo mamo oziroma očeta).
Ker je otrokov razvoj govora odvisen od pozornosti, ki mu jo namenjate in pogovarjanja z njim, si prizadevajte, da boste preživeli z njim čim več kakovostnega časa, pogovarjajte se z njim, berite mu, pojte pesmice. Pomembno pa je tudi, da se na njegovo oglašanje odzovete, mu prisluhnete in nato odgovorite.

Moj dojenček
Razvojni mejniki
Prehrana
Zdravje in nega
Spanje
Dobro je vedeti
Igrajmo se