Gibanje za vsako živo bitje pomeni svobodo. Tudi za človeka je gibanje ključnega pomena, saj nezmožnost gibanja pomeni odvisnost od tuje pomoči. Vendar se naše življenje začne ravno s tem, da smo v veliki meri odvisni od tuje pomoči oziroma od pomoči svojih staršev. Rodimo se v popolnoma novo, neznano okolje, kjer nas čaka ogromno izzivov in soočenj s stvarmi in dogodki, katerim marsikdo kasneje v življenju ne bi bil kos.  Vendar je vse to normalno in naravno, zato je strah staršev, da otrok brez njihove pomoči ne bo mogel doseči neodvisnosti pri prej omenjenih izzivih popolnoma odveč.

Pred rojstvom otrok živi v okolju, ki je prostorsko omejen, vendar je svoboden in mu gibanja ne omejujemo z raznimi umetno postavljenimi ovirami, kot so ležalniki, stajice … Giba se svobodno in po lastni izbiri. V trenutku ko se otrok rodi, pa mu je v večini primerov ta možnost odvzeta. Na nekatere stvari seveda ne moremo vplivati in so nujno potrebne, kot so obleka, pleničke in podobno. Pa vendar lahko izberemo materiale, ki so bolj primerni za gibanje otroka, kot so raztegljive, zračne tkanine in predvsem dovolj velika oblačila, da ne ovirajo gibanja. Med manj primerne pa štejemo neraztegljiv jeans, žamet in še druge trde in neraztegljive materiale, ki ovirajo gibanje.

Ponekod v porodnišnicah se dogaja tudi, da novorojenčkov v posteljicah ne dajejo v popolnoma vodoraven, ležeč položaj, vendar jih položijo v rahlo dvignjen (45°) položaj. Pravijo, da s tem želijo preprečiti polivanje. Vendar za polivanje nikakor ni kriv položaj otroka, temveč je vzrok potrebno poiskati drugje. Ponavadi je za polivanje kriva nižja mišična napetost (hipotonija), ki vpliva tudi na mišice zapiralke želodca. Lahko pa so seveda krive tudi kakšne druge bolezni ali motnje. Tako, da je polivanje potrebno reševati na druge načine, ne pa z dvigovanjem vzglavja in podobno.

Omejevanje gibanja in nenaravni položaji otroka se nadaljujejo tudi ko starši svoje novorojenčke prinesejo domov iz porodnišnice. Starši z najboljšim namenom svoje otroke polagajo v ležalnike, ki so prav tako postavljeni v dvignjen položaj (45°), z namenom da bo otrok lažje spremljal dogajanje okoli sebe in da bo vedno videl kje so starši. Vendar s tem otroku odvzamemo možnost svobodnega gibanja in lastne odločitve o gibanju. Prav tako dojenček v pokončnem položaju ne dobi potrebnega občutka teže na vratni del in predel ramen, preko katerega si gradi izravnavo glave in celega telesa. V pokončnem položaju, brez aktivne pomoči rok staršev, dojenček, dokler se sam ne usede ni zmožen vzdrževanja sredine in kakovostne izravnave. To velja tudi za vse druge pripomočke, ki vzpodbujajo sedenje in pokončen položaj, saj mu s tem odvzamemo kakovost drže.

Zato je najbolje, da starši svoje dojenčke, položijo na ravno, čvrsto in nedrsečo podlago, kjer jim je dovoljeno svobodno gibanje in možnost spontanega napredovanja (obračanje, plazenje po vseh štirih, stoja, hoja …), takrat ko je otrok na to pripravljen. Tudi branjenje otroku, oziroma odvračanje otroka , da dela stvari, ki jih je že zmožen narediti sam, zavira otrokov razvoj na vseh področjih. Otroku je potrebno pustiti, da dela stvari, ki jih je zmožen in mu pri tem pustiti prosto pot, saj se bo le tako naučil samostojnosti in neodvisnosti.

Špela Gorenc Jazbec je diplomirana fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave in avtorica priročnika o Pravilnem ravnanju z dojenčkom ter spletne strani www.baby-handling.com.