Za globok stik z otrokom morate najprej priti v stik sami s sabo.

/11 /11

Veliko sodobnih staršev je od množice različnih in velikokrat tudi nasprotujočih vzgojnih nasvetov, ki jih dobijo tako iz okolice kot prebirajo v medijih, vse bolj zmedenih.

Po starem ali po novem

Tako se jih večina odloči za eno izmed dveh najpogostejših poti - ali se ne zmenijo za vse nasvete iz okolice in otroke vzgajajo "po svoji pameti", kar pomeni da večinoma tako kot so bili vzgajani sami (vzorcem iz otroštva je namreč nemogoče pobegniti, če se z njimi ne ukvarjamo in jih ozavestimo!), ali pa iz dneva v dan preizkušajo vzgojne metode in trike, o katerih se trenutno največ piše in govori.

Ne prva, ne druga pot ne vodi do avtentičnega, odgovornega in zares samozavestnega starševstva. Na prvi poti namreč kmalu ugotovimo, da postajamo vse bolj podobni lastnim staršem. Tudi v tistih lastnostih, ki so nas kot otroke zelo prizadele in ranile. Na drugi poti pa zaradi naše negotovosti in nezmožnosti resničnega vodenja družine otroci postanejo vse bolj zahtevni, "razvajeni" in nemogoči. Pogrešajo namreč starša, ki ve, kaj hoče in kam gre. Ne glede na to, kaj piše v trendovski reviji o vzgoji.

PREBERITE TUDI: BLOG - Ko ti gredo otroci vse bolj na živce ...

Kaj je zares moje?

Seveda pa obstaja tudi tretja pot. Pot, na kateri starši svojo starševsko odgovornost vzamemo v svoje roke, pri tem pa se poskušamo nekaj naučiti iz lastnega otroštva, prav tako pa smo pripravljeni prisluhniti strokovnjakom, ne da bi jim sledili kot pijanec plotu. Tako kot je vsak otrok unikaten in ga ne moremo strpati v statistične številke ali vzgojne recepte, tako smo tudi starši originalna bitja, sestavljena iz različnih izkušenj, doživetij, občutkov, želja in hrepenenj, ki jih v resnici poznamo samo mi.

Če torej želimo pred otroci nastopiti kot trdna oseba, ki ve, kaj hoče in česa ne mara, se moramo najprej zares spoznati. Se preriti skozi vse vrednote, zapovedi in prepovedi, ki smo jih ponotranjili od lastnih staršev in ugotoviti, kaj je zares naše. To seveda ne pomeni, da bomo kot najstniki brez razloga zavrnili vse, kar so nam starši poskušali privzgojiti. Toda brez slabe vesti ali občutka izdaje se bomo poslovili od tistih vsebin, za katere čutimo, da niso naše. Da so le ostanki naših staršev, ki jih še vedno nosimo v sebi.

PREBERITE TUDI: Kaj odgovoriti na vsiljive vzgojne nasvete?

Prisluhnite melodiji odnosa

Sedaj, ko vemo, kdo zares smo oz. kaj nam je pomembno, svoje vrednote, stališča in prepričanja lažje soočimo z različnimi mnenji in znanstvenimi izsledki strokovnjakov. Nam njihove besede pomagajo razumeti kakšno bolečino, ki se nam odpira v odnosu z otrokom? Smo zares pripravljeni slišati njihove resnice, četudi nas bolijo? Nam njihove besede zares pomagajo ali se ob njih le slabo počutimo?

Dober vzgojni strokovnjak se izogiba nasvetov tipa "če otrok naredi to, naj starš naredi to", saj se zaveda, da tako kot so otroci in starši različni, se med sabo razlikujejo tudi posamezne družinske situacije in dinamike. Bistvo starševstva namreč ni, da imamo za vsako situacijo že vnaprej pripravljen "pravilen" odziv, temveč da se zares prepustimo življenju z otrokom - da v vsaki situaciji znova prisluhnemo melodiji odnosa z otrokom. Kaj sedaj čutim? Kaj menim, da čuti otrok? Kaj se dogaja z najinim odnosom? Kaj lahko storim, ne da bi pri tem ranil svojo in otrokovo integriteto?

Dovolite si vzeti vajeti

Prav ranjena otrokova integriteta je pri starših, ki nikakor ne želijo svojih otrok prizadeti tako, kot so bili v svojem otroštvu sami prizadeti, velikokrat razlog, da sodobni starši ne upajo zares zagrabiti za vajeti družinske kočije. In tako se kočija vozi sama po svoje, pač tja, kamor jo potegne trenutno najmočnejši konj - zahteven otrok, jezen oče ali sitna mama. V takšni kočiji noben potnik ni zares zadovoljen in srečen, še posebno ne otroci, ki niso dovolj opremljeni, da bi lahko vsake toliko prevzemali vajeti.

Zato si dovolite vzeti vajeti nazaj v svoje roke, pa čeprav to pomeni, da boste svoje otroke vsake toliko tudi ranili. Seveda ne zavestno, toda dejstvo je, da prav vsak starš poškoduje svojega otroka, pa če se tega zaveda ali ne. Ko ugotovite, da ste storili napako, seveda prevzemite odgovornost zanjo in jo poskušajte popraviti, kolikor se pač da. Vsekakor si pa tega ne očitajte v nedogled in zaradi občutkov krivde ne zavračajte svoje vloge vodje družine, ki jo nekdo pač mora opravljati. Otroci zagotovo ne.

Nekaj idej, kako popraviti starševsko napako, ki smo jo počeli nekaj let, pa lahko najdete tukaj.