|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Ko otroku umre mama ali oče ...

Helena Primic, 21.1.2018
Zakaj je tako zelo pomembno, da se z otrokom o smrti starša pogovarjamo? Kako pomagati dojenčku, ki je izgubil mamo v najbolj ranljivem obdobju? Kako pa najstniku, ki se "dela močnega"? Zakaj je pomembno, da tudi otrokom omogočimo žalovanje?

image
Za žalovanje otrok potrebuje varen odnos z odraslim.
/11


Tisti, ki tega nismo doživeli, si še predstavljamo težko, kakšna žalostna in boleča življenjska izkušnja je, ko otrok izgubi enega od staršev. Kot nam je zaupala Violeta Irgl, specialistka zakonske in družinske terapije ter avtorica knjige Konec molka: Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo, je izguba starša za otroka vedno boleče-žalostna tragedija in huda travmatična izkušnja. Še posebno, če je otrok majhen, v občutljivih najstniških letih in če starša izgubi nenadoma. Če ga izgubi zaradi samomora, pomeni to za otroka še posebej hudo izkušnjo.

"Največje tveganja za otroka pa je, če v trpljenju ostane sam, če je njegova bolečina prezrta in o njej ne more govoriti z nikomer ter jo mora zanikati," poudarja Irglova.

 

Ne pozabite na lastno žalovanje

Kako torej pomagati otroku, da bo to bolečo izgubo lahko zdravo odžaloval? "Otrok, ki mu umre starš, najprej potrebuje občutek zaščite in varnosti oziroma zagotovilo, da bo zanj vedno poskrbljeno. Potrebuje tudi veliko bližine in pogovorov ter podporo odraslih, da zmore sprejeti realnost in izraziti svojo bolečino ter da v njej ne ostaja sam in brez besed. Drug starš lahko otroka najbolj podpre in mu pomaga tako, da najprej sam poišče in dobi podporo drugih odraslih ljudi. Če se namreč sam uspe soočiti z realnostjo in bolečino - če pri njem steče proces žalovanja, bo tako tudi otroku veliko lažje, saj mu bo s tem pokazal pot žalovanja, novega življenja in upanja," žalujočim staršem, ki so ostali sami z otrokom, svetuje sogovornica.

Kako zelo daljnosežne so posledice neodžalovane izgube starša v otroštvu pričajo tudi opažanja Irglove, ki v svoji psihoterapevtski praksi pogosto doživlja, da so ljudje na začetku terapevtskega procesa prepričani, da so imeli srečno otroštvo in bolečino izgube starša ozavestijo šele po nekaj terapijah:

"Pogosto šele po več desetletjih odkrito spregovorijo o tej hudi otroški izgubi. Največkrat jih v to prisilijo številne težave v sedanjosti, ki so posledica zanikane bolečine iz otroštva. Zdravljenje tako lahko steče šele, ko je konec molka - ko človek zmore spregovoriti o svoji pogosto zelo dolgo zamolčani in zanikani bolečini."

 

Molk je hujši od same izgube

Irglova zato nagovarja vse odrasle - tako starše in sorodnike kot vzgojitelje, učitelje in sosede, da pristopimo k otroku in družini, ki je izgubila mamo ali očeta, ter ji prisluhnemo in se ne izogibamo pogovora o smrti. 

"Molk in osamljenost pusti v življenju otroka veliko hujše in dolgoročnejše težave kot sam travmatičen dogodek. Zato naj nas ne bo strah izpostaviti se, stopiti do otroka (ali/in morda njegovega starša) ter mu ponuditi pomoč in podporo. Vsi lahko pomagamo in vsi smo odgovorni za zdravo odraščanje otrok v naši družbi. Še posebej v primerih, ko starši tega dejansko (zaradi lastne stiske) začasno niso popolnoma zmožni. Če družina ne zmore, otrok še toliko bolj potrebuje druge možnosti pomoči in podpore v vrtcu, šoli ter skupnosti. Za otroka je pomembna prav vsaka pozitivna izkušnja razumevanja, sprejemanja in sočutja - da je v svoji žalosti in izgubi viden ter slišan. Vse to ga pomembno varuje in mu pomaga lažje žalovati izgubo starša," pojasnjuje sogovornica, ki je tudi sama pri devetih letih doživela travmatično izgubo očeta.


Kakšni so znaki neuspelega žalovanja?

Kot nam je zaupala Irglova, žalovanje otroku omogoči, da se poslovi od umrlega starša in postopoma sprejme to bolečo spremembo v svojem življenju. Toda, če tako huda izguba ostane neizžalovana (če jo mora otrok zanikati), se lahko stopnjuje v depresijo in poglobljeno otopelost, pojavijo se lahko tudi težave z zdravjem.

"In kar je najhujše - otrok, ki v sebi zadržuje svojo bolečino in žalost, ki ju ne zmore ubesediti in izjokati, ne more res v polnosti živeti. Ker otroci pogosto težko ubesedijo svoje občutke, je zato v času otrokove stiske še toliko bolj pomembno, da opazujemo njihovo vedenje in poskušamo razumeti, kaj nam z njim sporočajo," svetuje sogovornica. Otroka zato ob neprimernem vedenju ne kregamo, temveč vedno znova pokažemo zanimanje za njegove občutke, ki so sprožili to vedenje. Da otrok zares začuti, da je ob nas varen in nam lahko zaupa svoj notranji svet.

"Za človekov čustveni svet velja zakonitost, da vsako negativno čustvo, s katerim se ne zmoremo polno soočiti in ga začutiti, v trenutku, ko se pojavi in ni popolnoma razrešeno, v človeku pusti »usedlino« bolečine. Še posebno otroci, ko doživijo močna in preobremenjujoča negativna čustva, s katerimi se ne zmorejo sami soočiti, ta poskušajo zanikati in jih na ta način ne čutiti. Zato otroci potrebujejo vsaj eno odraslo osebo na katero so varno navezani, ki bo z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem poskrbela za otrokove potrebe ter mu tudi pomagala se direktno soočati z negativnimi čustvi. Če otrok take osebe nima, mu preostane le še obrambni mehanizem zanikanja, ki se ohrani tudi v odraslosti oz. ko je težka izguba že mimo. Za otroka in potem tudi odraslega ta nepredelana težka čustva tako ostajajo še vedno živa in neprepoznana ter se izražajo indirektno v sedanjosti kot tesnoba, jeza, nasilje in depresija, kot duševne in telesne odvisnosti ter težave v odnosih," pomen odraslega, na katerega je otrok varno navezan, v procesu otrokovega žalovanja in soočanja s težkimi občutki pojasnjuje Irglova. 

 

Ko dojenček ostane brez mame

"Otrok izgubo matere praviloma doživi težje od izgube očeta. Še posebno, če gre za smrt matere v otrokovem najbolj občutljivem in ranljivem obdobju - prvih tisoč dni. Takrat je nujno in zelo pomembno, da dojenček dobi potrebno pomoč in podporo drugih sočutnih odraslih ljudi ter da se varno naveže na vsaj enega odraslega človeka - očeta ali koga od drugih ožjih družinskih članov," pojasnuje Irglova in dodaja:

"Takšna zgodnja izguba matere se v dojenčka "zapiše" na vseh ravneh - čustveni, miselni, telesni, vedenjski in odnosni, pa čeprav se otrok in kasneje kot odrasli izgube ne spominja. Te boleče čustvene izkušnje se namreč shranijo v čustvenem spominu, ki vsebuje čustvene in senzorne vtise o določenem dogodku, kasneje pa se lahko izražajo kot močan strah, anksioznost, nemoč ter veliko drugih težkih in negativnih občutkov, ki ga preplavijo v obliki telesnih senzacij in čustvenih odzivov, ko v sedanjosti nek dražljaj aktivira ta travmatični čustveni spomin."

 

Navidez močni najstniki

Posebej občutljivo obdobje za uspešno žalovanje ob izgubi starša je tudi najstništvo. Najstniki se namreč na izgubo starša pogosto odzovejo tako, da skrijejo in zanikajo svoje občutke, da vsaj navzven delujejo močnejši in bolj odrasli. Nekateri se nenadoma začnejo vesti bolj tvegano za svoje zdravje in življenje, pogosto pa postanejo tudi agresivni do sebe oz. samodestruktivni. Kako torej pomagati najstniku, ki je izgubil starša?

"Smrt starša v najstništvu je zelo stresna in za naravni potek razvoja najstnika tvegana izguba. Najstniki so namreč v zelo ranljivem, zahtevnem in napornem obdobju osamosvajanja ter iskanja lastne identitete in prostora v svetu. Ob izgubi starša pa ne smemo pozabiti, da tudi v najstništvu (in pravzaprav vse življenje) potrebujemo vsaj en varen odnos z odraslim, ki se polno zaveda, kako huda izkušnja je smrt starša. Osebo, ki se polno zaveda potreb najstnika, ki ga v tem procesu žalovanja podpira ter mu z ljubeznijo, sočutjem in razumevanjem pomaga, da se sooči z negativnimi čustvi ob izgubi. Če najstnik take osebe nima, mu preostane le še obrambni mehanizem zanikanja, ki mu daje občutek, da ničesar ne čuti, in se navzven kaže močan, medtem ko v sebi v resnici doživlja izjemno stisko," pojasnjuje Irglova.

 

Več o knjigi Konec molka: Kako naj otroka, ko doživi travmatično izgubo matere ali očeta, podpremo in mu pomagamo, ki je napisana kot intervju soavtorice novinarke Jane Debeljak z Violeto Irgl, najdete tukaj.

BLOG: Kako sem postala najsrečnejša babica...
Naenkrat je spet postala moja mala nebogljena punčka, ki sem ji vedno - v dobrem in slabem - stala ob strani. Med vožnjo...
28
Uvajalno obdobje
Poleg prijetnih občutkov obstoji tudi nevarnost, da otrok občuti ogroženost občutka varnosti. Ob vstopu v vrtec se otrok...
12
Kako otroku pomagati razviti empatijo?
Prisluhnite Jesper Juulu in drugim Familylabovim sodelavcem, ki se bodo na dvodnevni konferenci Empatija-Odnos-Dialog lo...
11
S sladkanjem pomagali slovenskim risom
V mesecu septembru je potekal projekt Bodi car živali, v okviru katerega so del sredstev od nakupa čokoladic Životinjsko...
11


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Zakaj moj otrok še ne hodi?
Kdaj naj bi otrok shodil, kateri so lahko razlogi, da zdrav otrok še ne hodi in kako ga pravilno spodbujati, da bo samos...
BLOG: Kako sem postala najsrečnejša babica...
photo
Naenkrat je spet postala moja mala nebogljena punčka, ki sem ji vedno - v dobrem in slabem - stala ob strani. Med vožnjo...




Folna kislina
Michonne RR

Ali ste med nosečnostjo jemale folno kislino?