/11 /11

Toda socialna delavka mag. Viktorija Bevc, vodja programa priprave na nadomestno starševstvo v društvu Deteljica, in Anita Kovačec, socialna delavka na Centru za socialno delo Ljubljana Center, ki že vrsto let delata na področju posvojitev, poudarjata, da je problematika posvojitve v resnici drugje. Posvojitev ni tako neproblematična, kot je videti v tistem prvem obdobju, ko so starši vsi presrečni, da so dobili otroka. Težave se pokažejo kasneje, ko otrok odrašča in išče svojo identiteto. Odločitev o posvojitvi mora biti zelo premišljena in zrela pri vseh vpletenih straneh, kajti gre za dokončno odločitev, ki je kasneje ni mogoče preklicati.

Pogoji za posvojitev otroka

Anita Kovačec: Formalne kriterije določa zakon; ta določa tudi, katere dokumente in poročila mora pridobiti center za socialno delo: rojstni list, zdravniško poročilo izbranega zdravnika o fizičnem in psihičnem stanju, materialne razmere oziroma zaposlitev, da zakonca nista pod skrbništvom, jima niso odvzete roditeljske pravice, da nista v kazenskem postopku. Potem so še drugi nivoji, ki so za samo življenje posvojiteljske družine v trajnem smislu še bolj pomembni; ti naj bi se pokazali skozi socialno poročilo. To poročilo temelji na razgovorih socialne službe s kandidatoma za posvojitev – o tem, kako živita, kakšna so njuna pričakovanja in motivi za posvojitev. Lahko rečem, da velika večina kandidatov za posvojitev izpolnjuje vse formalne pogoje. Po vseh mojih izkušnjah je zelo pomembna ozaveščenost parov o vseh posebnostih posvojitve otroka. Zelo pomembna informacija za strokovno službo je, kako par vidi samega sebe in kako sta predelala dejstvo neplodnosti, kar sploh ni preprosto.

Težave, ki jih prinese posvojitev

Anita Kovačec: Ko toliko časa želen otrok pride, so dejansko vsi začarani, s socialno službo vred. V zgodnejšem obdobju otroštva je lahko vse lepo in prav, otrok je ljubljen, se lepo odziva na posvojiteljske starše, a pri vsakem otroku, ne glede na to, kdo so bili njegovi biološki starši, pride obdobje, ko začne iskati svojo lastno identiteto. Puberteta je že sama po sebi zelo naporno obdobje, če pa se v tem obdobju otrok prvič sooči s tako temeljnim vprašanjem, kot je »kje so sploh moje korenine«, je lahko zelo hudo. Poznam ljudi, ki so potrebovali psihiatrično pomoč, potem ko so po letih prikrivanj in laži izvedeli, da so bili posvojeni. To nikakor niso zanemarljive in preproste stvari. Kakšno je realno stanje v slovenskih posvojiteljskih družinah na tej psihološki, čustveni ravni, strokovnim službam ni dovolj znano. Da to ni vedno v interesu otroka, kažejo posvojeni, ki prihajajo po pomoč pri iskanju svojih korenin. Verjetno so tisti, ki dejansko stopijo na pot raziskovanja svoje zgodbe, prej samo vrh ledene gore kot odraz realnega stanja uresničenih potreb posvojenega otroka. Imela sem primere, ko so posvojiteljski starši na nekajkrat ponovljeno vprašanje otroka, kdo sem, kako sem prišel, dali jasno vedeti, naj o tem ne sprašuje. Nekega dne se otrok naveliča in posvojitev ostane tabu tema. Prikrivanje ali celo pripovedovanje neresničnih zgodb ni v interesu nikogar, niti posvojenega otroka niti posvojiteljev.

 

Pogovor o posvojitvi je izredno pomemben

Anita Kovačec: Z otrokom se je treba pogovarjati iskreno in odprto od vsega začetka, ko začne postavljati vprašanja o sebi in svojem prihodu na svet. Da to lahko posvojiteljski starši izrečejo iskreno, naravno glede na otrokovo starost in situacijo, morajo biti v sebi pomirjeni glede svojega primanjkljaja zaradi neplodnosti. Le tako so lahko občutljivi za otrokove potrebe in prepričljivi, da jim otrok lahko verjame in imajo ob tem vsi dober občutek. Če pa otrok sliši odgovor, ki je prej nekakšen polodgovor kot pravo pojasnilo, ali pa je izrečen z neko veliko bolečino, s cmokom v grlu, ga obide nelagoden občutek, nezaupanje.

Mag. Viktorija Bevc: Vedenje o tem, kdo so njihovi biološki starši, kje živijo, morda samo eno srečanje in preprosta pojasnitev okoliščin oddaje v posvojitev – to je tisto, kar posvojeni otroci potrebujejo, tisti kamenček v mozaiku njihove identitete. Potreba po tej informaciji je tako močna, da je ni mogoče kompenzirati z ničimer, tam ti je bilo namreč dano življenje. Naravni red je takšen, če se tu stvari zanikajo, bo to potegnilo za sabo tudi druge zaplete v življenju. Naravnih zakonitosti ne moremo obiti, stvari ne moremo spreminjati in jih postavljati po svoje. Povedati je treba resnico o razlogu za posvojitev na obeh straneh, na strani posvojiteljev in otroka.

 

Iskanje bioloških staršev

Anita Kovačec: Na naš center se ljudje več obračajo, ker imamo to posebnost, da smo pred leti – še v času Jugoslavije – bili nekakšen center, kjer so se urejale posvojitve otrok iz drugih jugoslovanskih republik, ki so se obračale na nas glede možnosti za posvojitve njihovih otrok. Teh posvojitev je bilo zelo veliko. Če je izvedljivo še kaj več kot pogovor o tem, tudi pomagamo. Te stvari so zelo individualne, ni nekega zapisanega pravila. Pobuda lahko pride s katerekoli strani, saj je stvar samo v tem, da se razišče, kakšne so razmere na drugi strani – bodisi na strani bioloških staršev bodisi posvojiteljske družine. Ugotoviti moramo, ali so temu stiku naklonjeni ali ne, ali si to želijo, ali se bojijo oziroma imajo morda kake druge zadržke, kaj to zanje pomeni. Prihaja do primerov, ko otrok želi najti svoje biološke starše, posvojiteljski starši pa tega ne podpirajo. Takrat se otrok znajde v zelo neprijetni situaciji. Nam kot strokovni službi se tu zastavi vprašanje: zakaj ne? Kaj je v ozadju? Kateri strahovi, negotovosti, karkoli drugega, da niso pripravljeni stopiti na to pot? 

MARIANA – zgodba o grozi in veličini življenja in materinstva

Ko sem spoznala Mariano, visoko, naravno svetlolaso žensko poznih tridesetih, nisem vedela, da je bila mama. Samo slutila sem, da so se ji morale v življenju dogajati hude stvari. Ko je nekajkrat na obisku prespala pri nas doma, me je prosila, ali lahko v svoji sobi in predsobi pusti ponoči prižgano luč. »Ne morem spati v temi,« je dejala. »Groza me je.« Nekega večera mi je začela pripovedovati svojo zgodbo. Slišati je bilo kot pravljica, tista starinska, ki govori o globokih, svetlih in temnih resnicah naših življenj, ki jih z razumom in sodbami ne moremo doumeti in ovrednotiti. Njena zgodba pa je resnična. Bila je edina hči premožnih staršev. Ko je bila še dekletce, ji je umrla mama. Oče se je znova poročil. Mačeha je bila pogosto zelo kruta, napadala jo je in zmerjala, jo telesno kaznovala za vsako malenkost, ponoči je prihajala v njeno sobo in jo mučila, tudi spolno zlorabljala. Zagledala se je nekam v daljavo. »Včasih premišljujem,« je rekla potiho, z globokim, a nežnim glasom, »zakaj se je tako vedla do mene. Kaj jo je gnalo? Kaj je sama doživljala?« Mariana je bila dvakrat noseča. Obakrat je rodila zdravega otroka. In ga takoj po porodu oddala v posvojitev. Devet mesecev je nosila otroka v sebi, ga čutila, prestajala vse omejitve in napore nosečnosti, da mu je podarila največji dar: življenje. Potem pa se je poslovila od malega bitjeca. Ni mi povedala, zakaj, in nisem je spraševala. Le katere besede lahko opišejo vso bolečino, grozo in veličino njenega materinstva? In kdo na tem svetu ji lahko sodi, sploh karkoli reče? Njen drugi otrok je bila deklica, zdaj je že mlada ženska. Mariana ji je proti koncu nosečnosti sama poiskala krušne starše in se dogovorila z njimi, da bo deklica vedela zanjo. Če bo želela, jo bo lahko spoznala, svojo mamo. S hčerko sta se res nekajkrat srečali. Mariana govori o njej z malo besedami, a s tihim veseljem in ponosom. »Zelo lepo dekle je. Veva druga za drugo,« pravi preprosto, »in živiva vsaka svoje življenje.«

 

Iskanje identitete posvojenega otroka

Čustvene prepovedi ali strahove v primeru iskanja bioloških staršev – v večini so na strani posvojiteljskih staršev – je težko preseči. Dogaja se, da (v večini že odrasli) posvojeni otroci poizvedujejo naskrivaj. V postopku posvojitve otrok pridobi nov rojstni list, v katerem so vpisani posvojiteljski starši. Otrok ne pozna imen svojih bioloških staršev, tako da nima na začetku ničesar oprijemljivega. Te zgodbe iskanja identitete so lahko zelo travmatične in dolgotrajne. To potrjuje, kako resno se je treba lotiti postopka posvojitve, ni dobro samo na podlagi nekih papirjev nekomu zaupati otroka. Zavedati se je treba, da je identiteta posvojenega otroka nekaj povsem drugega kot identiteta otroka, ki je odraščal v svoji biološki družini. Nekaj povsem drugega! Objektivno dejstvo je, da je ta otrok tako otrok svojih bioloških staršev kot otrok posvojiteljskih staršev. V tem je ta posvojeni otrok drugačen. To vse prevečkrat minimaliziramo, zanemarimo ali pa na to sploh ne pomislimo in tega ne obravnavamo z vso resnostjo, ki jo terja od nas strokovnjakov. O tem je treba odprto govoriti za tistimi intimnimi štirimi stenami. Tu so prvi posvojiteljski starši; imeti morajo prepričanje vase in prave besede. To ni preprosto. Poznam pare, ki so nekaj let obiskovali pripravo na posvojitev, ko pa so prišli v situacijo, ko so morali posvojenemu otroku izreči besede »veš, midva te pa nisva rodila, tebe je rodila neka druga mamica« ali kaj podobnega, jim je bilo še vedno zelo težko.

Otrok v rejništvu

Tomaž Perpar, predsednik društva Deteljica: Z ženo sva že vse od leta 1997 dejavna v programu priprave na posvojitev v društvu Deteljica. Najprej sva postala posvojitelja fantka, potem pa še rejnika deklice. Zavestno se trudiva, da pri naju v življenju obeh otrok ne bi bilo razlik, nekje v ozadju pa je vendarle dejstvo, da je deklica v rejništvu, to se čuti, čeprav pri najinem odnosu do otroka, skrbi in vzgoji ne delava razlik. Tu moram omeniti, da se z rejništvom ne ukvarjava kot s posebno dejavnostjo, oba z ženo sva redno zaposlena, živimo kot vsaka druga družina. Rejništvo sva sprejela, ker sva želela pomagati otroku tako, da sva ga sprejela v svojo družino. Rejniki naj bi spodbujali in omogočali otrokom stike s starši in midva tu ne vidiva nobenih ovir z najine strani; tudi če bi formalno prišlo do posvojitve, bi te stike še vedno spodbujala. To je otrokova dediščina, ki jo vedno nosi s seboj. Ni dobro, da bi mu jo zanikali in vzeli. Šele ko sam pri sebi razčistiš stvari, je lažje in lahko ravnaš v dobro otroka. Če par tega ne stori, v njuno travmatično stanje pride otrok s svojim travmatičnim stanjem in oboje se potencira. Pri otrocih, ki prihajajo v posvojitev ali rejništvo, se velikokrat pojavljajo različne težave, na primer prenatalni alkoholni sindrom ali zasvojenost z mamili, če je bila mati narkomanka. Najhujše so situacije, ko so bili otroci spolno zlorabljeni. Ti otroci so tako ranjeni in njihove reakcije tako močne, da lahko uničijo družino, kamor pridejo. Kljub vsej pripravi za take otroke nismo sposobni dobro poskrbeti, brez stalne strokovne pomoči tu sploh ne gre, te podpore posvojiteljskim ali rejniškim družinam pa je premalo.

 

Izpoved posvojiteljev

Matjaž: Težko je bilo sprejeti spoznanje, da ne bova mogla imeti svojega otroka. Čisto zares se tega zaveš šele takrat, ko se odločaš za posvojitev; tega prelomnega koraka ni tako lahko narediti. Ko sva to predelala in je padla trdna odločitev, je bilo vse lažje. V veliko pomoč mi je bil program priprave v Deteljici, v katerega sva z ženo vključena že tri leta.

Tadeja: Čutim, da se pri posvojitvi dopolnjujemo roditeljski starši in posvojitelji, roditeljski starši so otroku dali življenje, to, kar je najbolj dragoceno, čeprav iz določenih razlogov ne morejo poskrbeti zanj, posvojiteljski starši pa skrbimo zanj, z vso ljubeznijo, ki bi jo sploh lahko dali otroku. Nekateri te ženske zelo obsojajo, a jaz pravim: »Kljub vsemu se je odločila roditi otroka, čeprav je danes neskončno možnosti, da prekineš nosečnost.« Mislim, da je najbolj pomembno, da otrok zaživi, da pozna resnico in da je srečen v tem, kar je. Vem, da bi bila sama zelo prizadeta, če bi mi prikrili tako pomembno stvar. Če bo otrok želel srečati mamo, ki ga je rodila, ga bova podprla pri tem, da doživi tudi odnos z njo. Midva kot posvojitelja s tem nič ne izgubiva, otrok pa lahko veliko pridobi.

V zadnjih letih sem ogromno razmišljala o svojih motivih za željo po otroku. Ali je to res predvsem nagon po ohranitvi, je to strah pred osamljenostjo na stara leta, je to neki status v družbi – »vsi imajo otroke, tudi jaz bi jih« – in sem ugotovila, da je vse to deloma prisotno, a je hkrati še veliko več. Takole sem razmišljala: jaz sem svojega življenja zelo vesela, to veselje do življenja bi želela posredovati še nekomu drugemu, preprosto zato, ker je dobro, da gre nekaj tako lepega dalje. Obdobje, ko nisem mogla zanositi, je bilo zelo težko, a ko danes gledam nazaj, sem hvaležna za to življenjsko izkušnjo, ker vidim, kako sem se sama v sebi spremenila. Drugače gledam na trpljenje, na življenje, na svet, na otroke. Danes sem lahko v odnosu do otroka čisto drugačna, kot bi bila, če bi takrat lahko imela svoje otroke. Zares vem, kaj pomenijo znane besede »vaši otroci niso vaši otroci« … Zavedam se, da ima vsak otrok svoje življenje, ki ima neki svoj namen.

PREBERITE NADALJEVANJE: Posvojitev ni preprost korak

Članek objavljen v Otrok in družina, april 2008