/11 /11

Ringarajin uporabnik: Tarja

Datum: marec, 2011

Tip poroda: naravni porod z epiduralno analgezijo

Število dni v porodnišnici: 3 dni

Porodnišnica: Slovenj Gradec

Ocena porodnišnice: 4

Komentar ocene: Ocena se nanaša predvsem na dejstvo, da je bolnišnica pač bolnišnica ... drugače osebje čista 5ka.

Z lanskega dopusta na Floridi sva prinesla trajen spomin. 10. 7. 2010 sva izvedela, da sem noseča. Prvi pregled je predvidel datum 20. 3. 2011, vendar sem že tisti dan rekla, da bo datum poroda 14. 3. saj sem tudi jaz sama privekala na svet 6 dni prej.

Večino nosečnosti sem preživela sama, saj partner dela v tujini, sem pa zaradi dela v vrtcu dokaj hitro odšla v bolniško, malo zaradi preventive pa tudi zaradi ponavljajočih krvavitev iz nosu. Na začetku nosečnosti so se mi določene stvari začele upirati. Tako, na primer, še danes ne morem videti mojih prej tako ljubih bonbonov werthers original pa tudi kava še vedno nima istega okusa. Nikoli, ampak res nikoli, pa mi ni bilo toliko slabo, da bi morala bruhati. Nekje na sredini decembra, se je pojavila zgaga, ki pa je tudi bila edina tegoba, ki me je pestila v nosečnosti. Vraže pravijo, da takrat otroku rastejo lasje :).

Na nosečnost imam torej lepe spomine. Rastoči trebušček, ki je kar kmalu začel migljati sem in tja, tone pojedenega radiča in hektolitri donata in številni zavojčki rupuruta, ki pa žal niso imeli učinka. Vse sem jemala, kot nekaj kar pač mora biti in ni toliko grozno, da se ne bi dalo potrpeti.

Dvanajstega marca me je sredi noči začel pošteno boleti križ. Naj še omenim, da je dan poprej partner prišel domov in seveda sva se tisto noč po dolgemu mesecu drug brez drugega nekoliko zbližala :). Malo panična sva odšla v porodnišnico v Slovenj Gradcu, kjer so mi posneli ctg in kjer me je pregledala dežurna ginekologinja ter dejala, da sem še popolnoma zaprta. Tako sva se odpravila domov.

Naslednji dan se mi je pojavil rjav izcedek. Ob 18-ih zvečer sem z mamo odšla na sprehod. Hecali sva se in dejala mi je, da danes zvečer pa jaz ne bom več cela :). Okoli večerje, pa se je začelo, rahli piki v križu na vsake 10 minut. Do devete ure so se bolečine stoplnjevale, zato sem ob desetih partnerju rekla, naj me pelje v porodnišnico, saj itak doma ne bom mogla spati. Mislila sem pač, da bom tam preživela noč. Ko sva prispela, mi je babica rekla, naj se stuširam in dam vodo. Sploh nisem vedela, da sedaj bo šlo pa zares. Ko je prispela dežurna, zdravnica me je vprašala, če želim epiduralno. Mislila sem si: če so bolečino samo take, pa skoraj ne bi bilo treba, vendar mi je nekaj govorilo naj se odločim za. Anestezistka mi je vstavila kateter, nato pa se mi je pridružil partner. Bolečine so skoraj izzvenele. Mislila sem, da bom pač kdaj drugič rodila. Po besedah zdravnice, sem bila še vedno zaprta, vendar je bil vrat že močno skrajšan, ustje pa stanjšano. Okoli tretje ure zjutraj, sta se babici odločili, da mi pomagata z umetnimi popadki. Tokrat sem bila pa res hvaležna, da sem se odločila za epiduralno. Čez dobro uro, smo začeli pa zares. Partner me je bodril in mi res pomagal, ko sem skoraj obupala. Vem, da sem ničkolikokrat rekla, da ne morem več in da naj mi pomagajo, pa mi je njegov glas vlil moči, da jaz to zmorem. Ob točno petih zjutraj sem rodila zdravo deklico s polno glavo črnih dolgih lasi :). Pa naj še kdo reče, da vraže naših babic ne držijo.

14. 3. je bil torej res datum, ki ga je že na samem začetku predvidela, mislim da moja intuicija.

Sam porod se je končal z nekaj šivi, ki pa jih sploh nisem čutila, saj sem bila prezaposlena z občudovanjem moje deklice. Zelo sem vesela, da je izkušnjo delil tudi partner, čeprav sem bila sprva skeptična ali ga želim poleg, sedaj pa sem mu zato zelo hvaležna.