Po carskem rezu mora pogosto okrevati tudi ženska duša. (Arhiv Ringaraja.net)

/11 /11

V mednarodnem svetu obporodne oskrbe velja april za mesec ozaveščanja javnosti glede poroda s carskim rezom, zato kot spremljevalka v obporodnem obdobju in ob pomembnih življenjskih prehodih žensk v svojem blogu ne morem mimo tematike carskega reza.

Omembe primerov, ko so iz trebušnega predela bodisi preminule bodisi umirajoče nosečnice izrezali novorojenčka, najdemo v starih zapisih in ustnem izročilu po vsem svetu - v Grčiji, Rimu, Egiptu in na Kitajskem. Večina nas izraz povezuje z rimskim cesarjem Julijem Cezarjem, čeprav je precejšnja verjetnost, da se s carskim rezom ni rodil on, temveč eden njegovih prednikov. Sicer je postopek carskega reza na živih nosečnicah leta 1581 kot prvi zagovarjal francoski kirurg François Rousset, prvič pa je o njem v knjigi o babištvu spregovoril (in pri tem uporabil izraz carski rez) francoski kirurg Jacques Guillimeau leta 1598.
 

V tem kratkem zapisu zgodovine carskega reza se pravzaprav skriva vse, kar bi morali še danes vedeti o tem za kirurga rutinskem, za rojevajočo žensko (in tudi za rojevajoče se detece) pa vse prej kot rutinskem operacijskem postopku.

Carski rez je in ostaja večji abdominalni operacijski postopek, po katerem telo - velikokrat pa tudi psiha - potrebuje primerno okrevanje. Ali bo moralo okrevati "le" telo ali bo skozi muke okrevanja šla tudi psiha (z njo pa tudi doživljanje sebe kot matere in ženske, navezovanje stika in vzpostavljanje odnosa z novorojenim otrokom, partnerski odnos, samozavest, samopodoba in to, kar imamo v mislih, ko rečemo duša), pa je močno odvisno od razlogov, ki so privedli do poroda s carskim rezom.

Če je operacijski postopek carskega reza posledica napačnega vodenja porodnega procesa (in lahko bi rekli, da je kakršnokoli vodenje porodnega procesa napačno, saj z vodenjem - sprožanjem, pospeševanjem in sosledjem postopkov, ki velikokrat ne bi bili potrebni, če bi porodnemu procesu dali čas in prostor, da se odvije v ritmu, ki ga določa žensko telo v simbiozi z detecem, ki vstopa v zunanji svet - vselej ter z dokajšnjim nevedenjem, nepoznavanjem in posledično nespoštovanjem porodnega procesa tvegamo, da bomo povzročili travmatično porodno izkušnjo), ženski odvzamemo porod, otroka pa oropamo matere, ki ji je porodna izkušnja namenjena, da bi v njej začutila svojo moč. Moč, ki je potrebna, da se ženska opolnomočeno in z zavedanjem, kaj vse je zmožna biti, prejemati in dati, preobrazi v mogočno mater.

Zaradi precejšnje dostopnosti carskega reza v okoljih, kjer vsemu - tudi zdravstvenim storitvam - vlada logika nevidne roke trga in kapitala, se za ta operacijski postopek ženske lahko odločamo kot potrošnice. Tako vstopamo v trgovino obporodnih izbir, si ogledujemo ponudbo na prodajnih policah, izbiramo (včasih smiselno, iz sebe in na podlagi resničnih potreb, velikokrat pa tudi iz povsem napačnih razlogov) in ob izhodu vselej tudi plačamo. Tudi takrat, ko se še zavedamo ne, da pravo plačilo morda šele pride.

Porod s carskim rezom je velikokrat videti kot lažja izbira, kot lažja pot, ki od nas ne zahteva popolne predaje in preobrazbe, kot to velja za fiziološki proces v obliki, ki nam jo je namenila mati narava. Z njim se izognemo porodnim bolečinam, ki jih sicer ne poznamo, če smo prvorodke, saj jih še nismo izkusile, pa vendarle se jih morda bojimo do takšne mere, da nismo zmožne poglobljeno razmisliti, kakšne bolečine zagotovo sledijo operacijskemu postopku, ki ne poseže le v kožna in druga tkiva, temveč tudi v maternico - osupljiv in izjemen organ, ki ga v sebi nosi le polovica človeštva.

Veliko žensk, ki se za carski rez odločajo v strahu pred bolečino, tako ostane brez največjega darila, ki ga ženski namenja porod - brez tistega spusta v lastne globine, ko menimo, da ne bomo več zmogle, da ne bomo več zdržale in da nas bo pobralo, potem pa se v trenutku predaje pred nami odpre zakladnica, v njej pa se razkrije osupljiva moč, ki se skriva v vsaki ženski in do katere ni bližnjic.

Ni ga jezika, v katerem ne bi bilo pregovorov, ki pričajo, kako se je treba soočiti s svojimi strahovi, da lahko polno zaživimo in da lahko začnemo živeti svoj resnični, polni potencial. Dobro tudi vemo, da v življenju nikoli ne obžalujemo trenutkov, ko smo zbrale pogum in sledile svojemu notranjemu glasu. Obžalujemo pa trenutke, ko smo se prestrašile in - namesto da bi se poslušale - ravnale drugače, kot bi, če bi si drznile biti deklice, mladenke, ženske svojih sanj. Ne le, da te trenutke obžalujemo, dobro tudi vemo, kaj smo si s svojo strahopetnostjo vzele.

Tako je tudi cena poroda s carskim rezom višja, kot si lahko predstavljamo. Velikokrat jo plačujemo z neprimerno težjim vzpostavljanjem čustvene vezi z detecem, ki smo ga tedne in mesece nosile pod srcem. Morda nam je bil prihranjen boleč porod, a kaj, ko smo lahko zaradi tega prikrajšane za globino preobrazbe, ki jo prinese materinstvo.  

Ko pomislim na ženske in pare, ki mi jih je bilo v vseh letih obporodnega spremljanja dano srečati, imam še posebej pred očmi tiste, ki so se name obrnili po travmatični porodni izkušnji, v kateri je svojo vlogo vsaj delno odigral tudi carski rez. Skorajda vse, ki so v sebi našle željo in pogum ponovno zanositi, so ob poglobljenih, ljubečih in praviloma vsaj delno individualnih pripravah v drugo končno odkrile sebe in svojo moč. Ter bile v trenutku pozdravljene. To je namreč osupljiva danost telesa - dovolj mu je izkušnja in vse je pozabljeno, saj je tu nova resničnost. In z njo vedenje, da zmoremo.

A pred očmi imam še posebej tudi tiste ženske in tiste pare, ki so me povabili v svoj svet kot porodno spremljevalko in katerih pot je vodila skozi izkušnjo poroda s carskim rezom. Te ženske so moje največje junakinje, vredne vsega mojega občudovanja, spoštovanja, ljubezni in naklonjenosti. Zmožne so se bile namreč odpovedati svojih sanjam. Sanjam o krasnem fiziološkem porodu, sanjam o možnostih rojevanja na načine, o katerih so razmišljale že kot deklice, in včasih tudi sanjam o tem, da bodo zavestno navzoče v trenutku težko pričakovanega rojstva zaželenega deteca.

Nekatere so že vnaprej vedele, da se bodo morale odpovedati svojim sanjam, in so se na to prav posebno obliko predaje telesa za dobrobit otroka pripravljale več mesecev. Nekaterim se je svet postavil na glavo le kakšen teden pred predvidenim datumom poroda, medtem ko so nekatere morale to odločitev življenja sprejeti po urah in urah porodnega procesa.

A prav nobeni od njih s carskim rezom ni bila odvzeta moč. Vsem je bilo namreč dano vedeti, zakaj je operacijski postopek potreben. Vsem je bilo jasno sporočeno, da so naredile vse - in še več. Vse so postale matere na najbolj ganljiv in najbolj presunljiv način v tistem trenutku, ko so se bile pripravljene dati za svojega otroka. In ja, vse so rodile. In to same, pa četudi s pomočjo skalpela in podkovane ekipe. Še vedno so vse rodile. Prav nobeni med njimi porod ni bil odvzet. Nobeni med njimi ni bila odtujena moč. Vse so jo odkrile in sprejele, jo oblekle in zaživele.

Žal mi je le, da nisem mogla vseh pospremiti v operacijsko sobo, čeprav so me ob sebi potrebovale. Zato sem hvaležna za vse tiste ustanove, kjer sem vendarle lahko bila navzoča. Kjer sem bila stisk znane roke, ki ji je ženska zaupala. Kjer sem lahko bila glas, namenjen le njej. Zato vendarle upam, da se bo kmalu še več porodnišnic začelo zavedati, da porod s carskim rezom ni le operacijski postopek, temveč je pravi porod - z vsemi razsežnostmi in z vso podporo, ki jo ženska potrebuje, tudi z bližino življenjskega sopotnika in obporodne spremljevalke, če iz tega črpa zanjo potrebno moč.

Ksenija Malia Leban je spremljevalka v obporodnem obdobju in ob pomembnih življenjskih prehodih žensk, voditeljica priprav na zanositev, povezovalno nosečnost, porod in poporodno obdobje s pomočjo podob (DreamBirthâ®), voditeljica rdečih, dekliških in obrednih šotorov ter programov opolnomočenja za dekleta in ženske, mentorica in voditeljica programov, ki zaobjemajo prebujanje maternice, sveto spolnost in ženske misterije, ter izvajalka blagoslovov in celjenja maternice. Več na FB Rojenica in FB Rojenica – Od spočetja do starševstva.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.