/11 /11

Med široko množico še vedno velja prepričanje, da vegetarijanstvo pomeni, da iz jedilnika preprosto samo črtamo meso. Na ta način sicer res dobimo vegetarijanski meni, vendar ne nujno zdrav in polnovreden obrok. Zakaj?

Pred skoraj dvema desetletjema, ko sem postala polnoletna in šla študirat v Ljubljano ter se vsa navdušena začela prehranjevati po svojih željah, sem tudi sama začela tako. Jedla sem ogljikove hidrate in malo zelenjave, vendar to ni bila dovolj hranilna vegetarijanska hrana, kar se mi je sčasoma začelo poznati na počutju in slabi krvni sliki. Takrat sem se znašla na razpotju. Moji vsejedi prijatelji so me začeli spodbujati, naj se vrnem k mesni prehrani, a jaz sem bila prepričana, da mora tudi prehranjevanje brez mesa zadostiti vsem potrebam telesa. Naj torej znova pričnem jesti meso, čeprav mi ne diši in imam odpor do tovrstne prehrane ali obstaja kakšna druga pot?

Večini ljudi, ki se s premalo informacij lotijo vegetarijanstva, se zgodi točno to in posledično zaradi neznanja pri kombiniranju prehrane zmotno obtožijo vegetarijanstvo za nezdrav način prehranjevanja. Lotila sem se raziskovanja in ugotovila, da je moj vegetarijanski meni premalo bogat, da sem pozabila nadomestiti meso. Spoznala sem tudi, da se moram naučiti prisluhniti svojemu telesu. Ugotovila sem, da se moje potrebe po siru, stročnicah, ribah, rdeči pesi spreminjajo glede na mesečni ciklus in letni čas. Ravno tako sem imela v času nosečnosti povečane potrebe po omenjeni hrani. Ker sem jedla glede na notranje potrebe, je bila moja krvna slika tudi v zadnjih mesecih pred porodom odlična in razni dodatki železa niso bili nikoli potrebni. Moji vsi trije živorojeni otroci so se rodili težki okrog 3900 g, torej niso utrpeli nobenega pomanjkanja.

Vedno pri vseh izzivih, ki se nam v življenju dogajajo, zagovarjam stališče, da je najpomembneje začutiti sebe, prisluhniti notranjemu glasu in ravnati v skladu s tem. Če ravnamo tako, ne potrebujemo strogih prehrambenih tabel ali računanja kalorij z namenom zadostiti našim potrebam po vseh hranilih. Hrana nam pomaga na poti naše osebne in duhovne rasti, neprimerna pa nas lahko ovira in nam jemlje dragoceno življenjsko energijo. Na nas vpliva s svojim energetskim zapisom, ki ga nosi, zato ne uživamo samo kalorij in hranilnih snovi, temveč sprejemamo tudi njeno energijsko moč. Ko na primer pojemo meso, posrkamo vase tudi strah, ki ga je žival spustila v svoje telo v strahu pred smrtjo in med krvavim klanjem. Stanje notranjega miru, uglašenosti in energijske uravnovešenosti bomo gotovo lažje dosegli z uživanjem hrane, ki ne vsebuje agresivne energije.

Za odločitev o nesprejemanju mesa v lastni prehrani obstajajo tudi duhovni razlogi. Od nas, empatičnih bitij, se prav gotovo lahko pričakuje, da ne sprejemamo ubijanja in klanja. Ste morda že slišali za miroljubno kmetijstvo? Posamezniki brez politične moči ne moremo preprečiti vojn, ki divjajo po našem planetu, lahko pa poskrbimo, da sami nismo agresivni, da smo sočutni do soljudi, pa tudi do živali. Verjamem, da bomo dosegli mir na svetu, ko bomo začeli spoštovati čuteča bitja, ki živijo z nami. Se sploh zavedamo, koliko rastlinske hrane in s tem rodovitnih površin je potrebno, da vzredimo živali za zakol? Koliko lačnih ust bi namesto tega lahko nahranili? Koliko dragocene vode se porabi na mesnih farmah? Danes se nam dogajajo razne novodobne bolezni. Morda bi bilo dobro, da se ustavimo in se vprašamo, ali si jih nismo sami ustvarili? Narava nas opozarja in nam pošilja vedno težje lekcije. Za kaj kličemo še bolj boleče izkušnje, namesto da bi bili sposobni že danes videti resnico? Ali kdaj pomislimo, kakšen planet bomo zapustili našim potomcem?

Kako naj torej prehranjujemo svoje otroke? Dejstvo je, da ne jedo le doma, ampak tudi v vrtcu, šoli, pri babicah in dedkih. Sama glede tega ne kompliciram, moj nasvet je, naj pojedo, kar in kolikor od ponujenega želijo. Zelo pomembno se mi zdi, da otrok ne silimo z nobeno hrano, saj se jim tako lahko upre za vse življenje. Mogoče kot majhni česa ne marajo, pa bodo sčasoma to začeli jesti, morda pa njihovemu telesu ta hrana ne ustreza in jim na ta način lahko naredimo veliko škode. Tako je na primer z mlekom pri mojem starejšem sinu. Kravje mleko in mlečni izdelki mu tudi po prenehanju dojenja niso prav nič dišali. Ko ga je nekoč ena učiteljica preveč spodbujala, naj pri malici popije kozarec te pijače, je dobil diarejo in bolečine v trebuhu. Tudi naša pediatrinja mi je povedala, da je izredno veliko ljudi, ki mleka ne prebavljajo dobro in ga zato avtomatično zavračajo.

Mnenje strokovnjakov na področju prehrane se ne spreminja samo v skladu z znanstvenimi spoznanji, temveč nanj vpliva tudi interes kapitala, zato menim, da je najbolje posluževati se lastnega občutka. Opazujem, kako se počutim po zaužitem obroku, sem polna energije ali obratno. Če mi določena jed težko obleži v želodcu, jo drugič raje zamenjam. Izbiram kvalitetno hrano, v glavnem domačo, za katero vem, da je bila posejana in pridelana z ljubeznijo in z zelo malo kemije.

Čeprav sem prepričana, da je brezmesna prehrana za naše telo kvalitetnejša in bolj zdrava, se zavedam tudi, da smo vsak svoj individuum. Kar je namreč za enega človeka odlična jed, je lahko za drugega škodljiva. Ljudi ne smemo posiljevati z mesno hrano, ravno tako pa se mi zdi pošteno od vegetarijancev, da do svojih vsejedih prijateljev niso agresivni v smislu nenehnega pridiganja, kako nevarno je hranjenje z mesom. Medsebojno spoštovanje je tisto, ki vodi k miru. Vsak človek ima namreč svojo pot in svoj način hranjenja, ravno tako se vsi spreminjamo, ampak ta proces mora potekati v lastnem tempu, brez zunanjih pritiskov. Imamo pravico do izbire, hkrati pa moramo nase prevzeti tudi odgovornost za posledice naše izbire prehranjevanja, ki jih povzročamo svojemu telesu, živalim in našemu planetu.

Preberi še:

Družinski obroki