borovnicka
|
no takole
V petek, 9.2 naju je čakala operacija. Ob 4h sem ga previla , podojila in Tjaš je nato zaspal (o mojem spanju rajši ne bi), ob šestih odhod. Samo oblekla sem ga in prestavila v lupinico. Spal je do čakalnice v kliničnem centru, kamor smo prispeli malo čez sedmo. Sledilo je čakanje na zdravnika, pregled pediatra in nato, ker je bil najmlajši je bil prvi na vrsti. Ob 8.40 so ga odpeljali v operacijsko, sama pa sem si morala urediti glede bivanja in si iztisniti mleko. Potem pa na kavo, kamor so poslale sestre. Po dveh urah nazaj v čakalnico in pogledi na uro. Minute so tekle, operacije pa še ni bilo konec. Končno sem ob 11.20.dočakala zdravnika, ki je rekel da je bila operacija uspešna. Počakati sem morala še dobre pol ure, da se je Tjaš zbudil in so ga odpeljali v sobo. Zopet čakanje, da se dodobra zbudi. Imel je dve vrečki, na roki in nogi kanalček za infuzijo. Nič kaj prijeten pogled, a se navadiš. Ob treh sem ga končno podojila. V naročje mi ga je dala sestra, saj nisem vedela kako naj ga primem čez ledveni del.
In začeli so se dnevi čakanja in odštevanja. Zaradi zelo bolnih otrok na oddelku se obiski priporočajo le staršem. Čez vikend sta prišla nato Tjan in mož, drugače sem bila večinoma časa sama. Mož je pozno delal, šel na faks in hodil po Tjana, ki je bil pri mami. Tjaš se je držal super. Bil je pravi navihanček, nič ni jokal, delil je nasmehe sestram in zrdavnikom. Igral se je z medvedki, žogo...Ponoči je jedel enkrat (spala sem v 8 nadstropju in nato z dvigalom dol, pa odklepanje vrat... - to je ful neprijetno). Bilo je pol lažje, ker je mali lepo prenašal. Zbrcal si je vse zavoje na kanalčih, na roki so ga večkrat previli ker je bil moker.
V nedeljo se mu je zamašil kanlaček in ker niso našli žile na nobeni nogi in nobeni roki, je kanalček za infuzijo in zdravila dobil v glavo - pa je bil pravi telebajsek. Seveda si je cevko vtaknil v usta. Cevki ob ledvici pa sta tudi postali igrači. V ponedeljek so mu odranili dren, cevko v kateri naj bi se nabirala kri in ostala mu je še ena vrečka in cevka.
Z vozičkom sva odšla na krajši pohod po hodniku, drugače pa smo večinoma časa preživeli na 1m2. Z mamicami, ki so prihajale na krajše posege smo klepetale, občasno sem odšla po kavo in časopis in na obroke v 8.štuk. To je bilo življenje. Brez zraka in v stavbi polni viroz.
Tjašu je ob cevki nekaj zamakalo, zato so se v četrtek ob viziti odločili da mu jo vzamejo ven in če bo vse v redu greva v petek že domov, drugače pa še ena operacija. Cel dan in noč se spremljala tisti povoj koliko je moker, še sanjalo se mi je o tem. Petkova vizita je prinesla odločitev, da greva DOMOV.
Jest pa v Wc, bruhat. Baje da od vseh skrbi. Tako sem v petek dopoldne bruhala in driskala, popoldne mi je vročina narasla na 38, doma pa mi je crknil toplomer.
Ko sva prišla domov mi je bilo pol lažje in boljše. Spočila se bom!! V sobi se namreč spala z izdelovalkami drvi. Nisem namreč spala zaradi takšnega smrčanja tud walkman do konca na glas ni pomagal.
sedaj pa kontrola čez tri mesece in antibiotik za zaščito. In upam, da gremo samo na bolje.
Težko mi je pisati o občutkih, ker ne najdem besed. Naučila sem se veliko o sebi. In ugotovila koliko mamice resnično prenesemo. Dobre smo.
|
Natisni
Kaj naj ji rečem?? Nee?? Matr sm bla jezna!! 
pokakajo? Naš se enkrat, mogoče dvakrat. 
začela in to ful naglas
Sem malo razmislila in se bom tudi jaz temu pridružila, pa bomo videli, če rata rata, če ne pa ne! Jaz mislim, da če zdržimo en teden potem ni boga, da nebi še do konca, a ne?! 
za tebe in Tjaša.
