altati
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pikabu
A lahko malo zatežim?
Moram malo iz sebe dati. Saj me že več dni daje eno čudno vzdušje, zdaj pa ne morem več. Vse pogoteje se mi dogaja, da se mi ponoči sanja od Miha in ata. Jaz ne vem, kaj mi je. Nikoli nisem točno vedela, kaj sem sanjala, vem, da sem o njima. Prejšnjo noč se pa spomnim. Najprej od Miha. Da sem zbolela tudi sama kot Miha in sva se o tem poogvarjala, potem mi je pa pustil pismo in v njem napisal vse o bolezni. Ni bilo otrok, ne moža, bila je samo njegova mama, kateri sem pokazala pismo. Njegovi ženi se pa ni zdelo prav, zakaj ni še njej pustil pisma. Živela sem pa pri svojih starših. Sem se zbudila, vsa na glavo, zaspim nazaj, pa nove sanje. Da smo bili na morju in je ata nekdo tam umoril, jaz sem se pa spraševala, kako je možno, če je bil že prej mrtev.  Potem je bila pa zraven Maxica, ki me je tolažila, vsaj nekaj lepega v groznih sanjah. Oba ju tako pogrešam.... Za Miha se mi spet vrača vse nazaj, da ni fer. Saj čez dan nič ne premišljujem o tem, samo takega čudnega razpoloženja sem. Pa sem mislila, da bo bolečina s časoma manjša, pa še vedno tako zelo boli....
Se opravičujem, ker morim, res mi je spet hudo....
Pikabu - jaz ful pogosto sanjam svojega dedka, pa sošolca iz srednje šole (ki je lani naredil samomor), pa teto (ki mi je umrla za rakom)...meni se zdi, da je to normalno! sploh, če se čez dan pogovarjamo kdaj o njih, ali se kaj spomnim na njih, se mi pogosto prikradejo v sanje. Ampak meni je to prijetno in tudi sanje so ponavadi prijetne (takšne prijetne dogodivščine, spomini iz otroštva in najstniških let). Pri tebi je pa pomoje vse skupaj še zelo sveže (pri meni je preteklo že kar nekaj časa), zato so tudi sanje še težje....saj bo minilo! verjemi!
in ne moriš nam! zato smo tukaj!
|
Natisni
pred drugimi in take. Otrok tam po 5 - mesecu pride v fazo, ki se imenuje separacijaska faza. Od rojstva do te faze je bil 
, tako da-ni panike V Kr se kar mečejo za njim, so same babe okrog
!
. Od 19, pa do 7 in to brez hrane 
. Super ni kaj. Me je zjutraj skor kap, k je začela debatirat, pogledam na uro in nč jasno
, lakota je hudič
.. meni se bo počasi zmešalo če ne bova mogli iti na sprehod... 
za srečo... 
Evik in Matjažu 
, želim vama, da se čimprej pocajtat in vrneta domov, mislim na vaju. 
