Zelo sem si želela zanositi. Presenečena sem bila, da ni uspelo že prvi mesec. Niti drugi. In potem sem se začela že spraševati, zakaj je bilo treba vsa ta leta tako paziti. Čisto malo me je zajela že rahla panika. Kaj pa če …? In potem se je nekje proti koncu cikla pojavilo ščemenje tam spodaj. Kaj pa če …? In tokrat je bil če tisti »če«, ki sem ga tako težko čakala. In zato sem takoj, ko je bilo mogoče, odhitela v lekarno. Ob odpiranju embalaže so se mi tresle roke in črke so plesale pred očmi. Spraševala sem se, kako je treba narediti test. Pomislila sem na vse tiste filme, ki sem jih videla, in ženske, ki so delale teste. In zdaj sem ga skušala narediti tudi sama. Še dobro, da je bil doma tudi moj najdražji. Prebral mi je navodilo. In tam je pisalo, da test pokaže (ne)nosečnost šele po izostanku menstruacije. Do mojega predvidenega datuma menstruacije je manjkalo še več kot en teden. Hm, in kaj zdaj? No, odločila sem se, da ga bom vseeno naredila. In v okencu se je nekaj spremenilo, a čisto drobno in mikroskopsko majhno. In zdaj? Je to odgovor? Saj ni res. Še enkrat bom morala ponoviti test, čeprav sem bila v sebi prepričana, da sem zanosila. To je potrdil tudi jasen pozitiven rezulat testa, ki sem ga naredila nekaj dni kasneje.

P.S.: En test pa mi je padel v stranišče ;)