/11 /11

Martina Judež uči sprostitveno tehniko, ki preobremenjenim staršem pomaga, da najdejo svoj mir in novo moč. Na podlagi lastne izkušnje stoji ob strani žalujočim po smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Kakšna je bila vaša poslovna pot?

Po opravljenem univerzitetnem študiju ekonomije sem se zaposlila v velikem, uglednem podjetju. Bila sem dobesedno vznesena, a navdušenje ni dolgo trajalo, saj me je kaj kmalu zadela kruta realnost današnjega surovega kapitalizma. Vendar mi je bila ta lekcija neprecenljiva, saj sem se v tej prvi službi o medosebnih odnosih in današnjem poslovanju velikih družb ogromno naučila. Potem sem se še dvakrat zaposlila v manjših podjetjih, a vsakokrat, ko sem se želela udobno namestiti in je delo postalo rutina, mi je življenje pokazalo, da bo treba naprej, novim izzivom naproti. Vpisala sem se na Filozofsko fakulteto ter si pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo. Istočasno sem začela poučevati v izobraževanju odraslih. V tem prelomnem letu sem tudi uradno začela uresničevati svojo največjo vizijo, ki je pomagati mamicam in tistim, ki jim to poslanstvo žal ni namenjeno, da bi znale zagledati svetlobo ter polno zaživeti.

Danes je brezposelnim težko, pa tudi zaposlenim, posebej ženskam, je naloženih ogromno bremen. Kaj jim svetujete?

Za vsako žensko se mi zdi najpomembneje, da se zaveda, da je vredna spoštovanja, ne glede na to, kje se je znašla. Ženske učim, da začutijo, da je nedopustno, da jih npr. na delovnem mestu ponižujejo in jih vodim skozi proces postavljanja svojih meja, da se potem v poslovnem okolju in tudi doma upajo postaviti zase. Dolgotrajni mobing namreč gotovo vodi v bolezen. Zelo pomembno je, da nas zunanji pritiski ne zlomijo, zato želim ženskam vlivati samozaupanje in jim prenesti zavedanje, kako pomembno je, da v življenju odkrijejo svoje potenciale in jih tudi živijo, saj le na ta način lahko dosežejo in uživajo tudi poklicni uspeh.

Kateri dogodek v življenju pa vas je najbolj oblikoval?

Prelomni dogodek mojega življenja je bila smrt še nerojenega sina. Prišlo je iznenada, ko sem se že pripravljala na porod in se veselila, da se kmalu srečava. Ker je bil to zame tako hud šok, sem se po tem prvem porodu resnično morala ukvarjati s seboj. Po končanem žalovanju sem si na novo postavila življenjske smernice, se naučila prisluhniti svojemu notranjemu glasu in začela živeti v skladu s seboj. Ko sem se prebila skozi temo noči, sem spoznala, kako krasen je v resnici dan. Prejela sem moč in pogum za uresničitev lastnih sanj in ob novih izzivih si vedno znova ozavestim, da če sem zmogla takrat, zmorem vedno. Od takrat naprej se zavedam dragocenosti vsakega trenutka, ki mi je dan, in ga tudi živim.

Zakaj zagovarjate podaljšano dojenje?

Verjamem, da se vsak otrok sam odstavi od prsi, ko pride njegov čas. Vemo, da večina mater na svetu doji otroka do dopolnjenega 4. leta starosti. Res je, da smo v Sloveniji take mamice izjema, pa vendar sem se sama odločila, da upoštevam otrokovo željo po dolgem dojenju, ker v tem vidim neprecenljivo vrednost. Ko se npr. vrnem s predavanja, se lahko otrok po moji odsotnosti na ta način znova zlije z menoj in naužije občutka varnosti. Dojenje namreč polni otrokovo eterično telo, zato ima posebno vrednost tudi takrat, ko otrok že uživa drugo hrano. Pomembno se mi zdi, da znamo uporabiti notranjo modrost in lastno intuicijo in se ne samo slepo držimo doktrine, ki npr. trenutno omejuje dojenje na dve leti. V dojenju vidim mnogo več kot le hranjenje dojenčka, to je interakcija dveh duš v komunikaciji ljubezni. Hkrati pa dodajam, da v primeru, da se mati med dojenjem ne počuti ugodno, le-to seveda ni v otrokovo korist. Dolgotrajno dojenje mora ustrezati obema. Veliki koraki na področju dojenja dojenčkov so bili že storjeni, zato sem prepričana, da bomo šli naprej in bo tudi v zahodnem svetu čedalje več otrok deležnih materine bele energije vse daljše obdobje.

Kaj menite, da še lahko storimo za otrokovo zdravje?

Otrok je v prvih letih življenja močno povezan s starši, zato čuti tudi njihove težave. Z opazovanjem svojih otrok sem spoznala, kako se to manifestira. Če sem sama toliko močna, da ob prehudem tempu življenja ne zbolim, pa zboli moj otrok in mi pove, da je čas za počitek. Takrat vem, da je modro najti in odpraviti vzrok težav. Vprašati se je potrebno, kdaj se otroku podre ravnovesje in ga pahne v bolezen? Kdaj je tako zadušen, da se mu sproži astmatičen napad? Otrokove nenehno vnete oči ali ušesa nam morda sporočajo, da mu je nekaj težko videti ali slišati. Če starši znamo zares začutiti notranje potrebe in čustveno stanje svojega otroka, se lahko pravočasno odzovemo in kaj spremenimo, tudi oziroma predvsem pri sebi.

Kaj svetujete, da naredimo, ko zbolimo mi sami?

Moje mnenje je, da bolezen ni le nadloga, ki jo je treba čim prej odpraviti, temveč pomembno sporočilo. Če v primeru bolezni samo sežemo po zdravilih, zase bolj malo storimo. To je čas, ko se moramo zamisliti in pogledati globlje v situacijo, pogosto je treba spremeniti prav tisto, kar nam je najtežje. Odpravljanje telesnih simptomov bo težavo samo navidezno rešilo, saj se bo naslednjič še glasneje oglasila. V zadnjem času slišim, da ima vse več že izredno mladih žensk predrakave spremembe na materničnem vratu. Maternični vrat je občutljiv organ, je vhod v žensko svetišče. In če so celice spremenjene, nam to pove, da je bila ženska ranjena, morda celo zlorabljena. Njen maternični vrat bi v resnici potreboval ljubečo podporo pri celjenju poškodb, ženska bi morala začutiti, da je njena maternica vredna ljubezni.

Preobremenjene mamice učite avtogeni trening. Nam ta metoda lahko pomaga tudi pri porodu?

Avtogeni trening je preprosta oblika samohipnoze, ki nas popelje v globoko relaksacijo. Je kombinacija avtosugestije in meditacije, s katero se lahko v samo desetih minutah napolnimo z energijo, si pomagamo pri depresiji, stresu ali nespečnosti, izboljšamo pa tudi svoje ustvarjalne in delovne sposobnosti. Avtogeni trening je odlična tehnika pri premagovanju porodnih bolečin. Sama sem pri zadnjih dveh porodih uporabljala to metodo in poroda sta lepo napredovala brez kakršnihkoli protibolečinskih sredstev. Poseben čar je namreč roditi otroka v zavedajoči čuječnosti, ko se v nas prebudi notranja radost in se prihoda otročka odkrito veselimo. Tako se lahko popolnoma odpremo toku poroda in bolečine preobrazimo oziroma bistveno zmanjšamo. Glavni cilj izvajanja avtogenega treninga je doseči telesni in duševni mir. Ta mir znamo potem prenesti tudi v svoj vsakdan.

Velikokrat smo v dvomih, kako se odločiti. Kako naj izvemo, katera je prava pot?

Ko razumsko preučite vse možnosti, pa še vedno ne veste, katera je prava pot, prosite da se vam razkrije pravi odgovor. Zatem se poskusite malo oddaljiti od problema, le budno opazujte in prisluhnite sporočilom, ki so vam dana preko vsakdanjih dogodkov. In imejte v mislih, da nihče drug ne more vedeti, kaj je prava izbira za vas, to veste samo vi. Bodite pozorni na znamenja. Pustite odgovoru, da se vam razkrije skozi intuicijo, misli, občutke, sanje ali kakšen dogodek. Ne bojte se slišati, saj strah preprečuje, da bi odgovor prišel do vas. Ko spoznate rešitev in se zanjo odločite ter se v vas naseli mir, potem ste zagotovo na pravi poti.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

V življenju veliko uporabljam intuicijo. Tako sem po rojstvu tretjega živorojenega otroka spoznala, da moram slediti notranjemu klicu po nadaljnjem izobraževanju za obogatitev mojega dela. Ker želim kot svetovalka svojim strankam nuditi še več, letošnje leto začenjam z izobraževanjem in usposabljanjem za psihoterapevtko z mednarodno diplomo.