/11 /11

Kakšni so znaki Downovega sindroma, kakšne zdravstvene težave imajo lahko dojenčki in kako ravnati s takšnim otrokom, smo vprašali specialno pedagoginjo Katarino Kesič Dimic.

Kakšni so znaki Downovega sindroma?

Večina novorojenčkov z Downovim sindromom ima tipične zunanje znake, ki se pojavljajo pri približno 80 odstotkih otrok s tem sindromom. Med najpogostejšimi znaki lahko opazimo: hipotonijo – slabši mišični tonus; hiperfleksibilnost – prekomerna gibljivost sklepov; bolj azijski izgled oči; gubo na zgornji veki v notranjem kotičku očesa (epikantus); manjša in nižje raščena ušesa (včasih manj prožna in nenavadnih oblik); manjša usta, tanke ustnice (jezik deluje prevelik v primerjavi z usti); roke in noge so kratke v primerjavi s telesom; tipično črta po celi dlani; krajši prsti, palec je manj gibljiv (brez srednjega sklepa); širši podplati s kratkimi prsti - večji razmik med palcem in drugimi prsti kot običajno; bolj sploščen obraz in majhen nos; šibki refleksi; šibek jok.

Kakšne težave imajo otroci z Downovim sindromom?

V prvih dneh po rojstvu imajo ti otroci pogoste napade zaradi pomanjkanja kisika. So bolj zaspani dojenčki, malo jokajo in se manj zanimajo za svet okoli sebe. Razvojne psihomotorične mejnike dosegajo z zamudo. Namesto čebljanja so prisotni neartikulirani glasovi. Govor, ki se pojavi kasneje, je težje razumljiv, besednjak je okrnjen. Pri gibanju so bolj okorni in nespretni, shodijo okoli drugega leta. Šele po tretjem letu starosti postanejo očitno bolj živahni. Pri starosti okoli petih let se zna večina teh otrok obleči, samostojno jesti in uporabljati stranišče. Osebnost razvijejo vsak svojo in niso vsi mirni, ljubkovalni in nimajo vsi občutka za glasbo ter ritem, kot veljajo mnogi stereotipi med ljudmi. Nekateri so samozavestni, zaupljivi, odprti in uživajo v socialnih stikih. Spet drugi obožujejo športne dejavnosti. Lahko so zelo tihi, sramežljivi in imajo raje mirno okolje z nekaj bližnjimi prijatelji.

Ali imajo ti otroci med odraščanjem več zdravstvenih težav?

Dojenčki in malčki z Downovim sindromom večinoma prebolijo več otroških bolezni kot ostali njihovi vrstniki. Skoraj 40 odstotkov dojenčkov s to motnjo se rodi s prirojeno srčno napako. Nekateri imajo zaporo dvanajsternika, težave z delovanjem ščitnice in so manj odporni na infekcije. Pojavljajo se lahko tudi senzorične motnje, ki se odražajo kot naglušnost ali gluhota in težave z vidom (daljnovidnost, kratkovidnost, škiljenje, nistagmus, siva mrena). V odraščajočem obdobju so večinoma zdravi in imajo podobno zdravstveno stanje kot preostali ljudje v populaciji.

Kako ravnati s takšnim dojenčkom, kaj svetujete?

Pomembno je, da dojenčka z Downovim sindromom vključimo v družino na enak način, kot vse ostale otroke. Do otroka z motnjo ne smemo občutiti usmiljenja, ker bomo na tak način naredili največ škode njemu samemu. Svetujem vam tudi čim zgodnejšo navezo s timom v razvojni ambulanti (fizioterapevt, specialni pedagog, delovni terapevt, pedopsihiater, …), saj gre pri teh otrocih za podobno pravilo kot pri ostalih: Otroci so kot gobe. Vpijejo vse, kar jim ponudimo.

Preberite še:

Mongoloidnost in Downov sindrom

Moj otrok ima Downov sindrom