/11 /11

Vzorec igre
Postavite malčka v sobo, polno igrač, in opazujte, kaj se zgodi. Ne traja dolgo, da se pojavi jasen vzorec. Med igro se malček osredotoči na določeno igračko in jo raziskuje ter preizkuša njene lastnosti. Nato se začne igrati z njo, jo udarjati, razstavljati na posamezne dele, nato spet sestavljati, prevračati, nadgrajevati, potiskati sem ter tja in tako dalje. Čez čas se je naveliča in se začne igrati z novo, pri kateri ponovi celoten postopek. Tako se premika od igrače do igrače, dokler ne preizkusi vseh. Lahko se tudi ustavi in vrne, denimo k igrači številka dve, ki jo začne ponovno raziskovati in se igrati z njo.

Načela igre
Opazimo lahko več načel igre. Eno osnovnih je vznemirjenje, ki ga nudi neofilija, ljubezen do novega (glejte Učno okolje). Nova igrača ima posebno čarobnost, ki v trenutku pritegne otrokovo pozornost. To je načelo novosti, ki je pri ljudeh ključnega pomena. Je tisto, kar sproži v nas radovednost, nas izzove, da raziščemo nove možnosti, in nam omogoči, da postanemo ustvarjalni odrasli.

Ko otrok odkrije, kaj lahko počne z igračo, na njej preizkuša različne dejavnosti. To je načelo tematske variacije. Potem ko malček izčrpa vse možnosti igranja z določeno igračo, se je naveliča in se začne ukvarjati s čim drugim, saj prevlada potreba po novostih.

Ta načela igre ne veljajo le za igrače, ampak za vse vrste otroške igre, vključno z družabnimi igricami, kot je igranje skrivalnic, preprostimi športnimi dejavnostmi, kot so skakanje, delanje prevalov, padanje na mehka tla in brcanje žoge, ter vsemi oblikami kreativne igre, kot sta risanje in barvanje.

Najljubša igra
Vselej je zanimivo opazovati, h katerim igračam ali igram se otrok vrača in katere zanemarja. Te zgodnje preference nam že lahko povedo nekaj o otrokovih bodočih zanimanjih. Mu je bolj všeč telovadba ali morda glasba? Je sanjač? Je neurejen ali redoljuben? Mu je bolj všeč razdiranje stvari ali jih raje sestavlja? So njegova dejanja natančna in previdna ali se zanaša na surovo moč? In končno, ali bodo te različne težnje, potem ko se izoblikujejo, prisotne tudi v kasnejših letih in bodo vplivale na življenje, ko odraste?

Prva igra
Dojenčki se igrajo, še preden so sposobni usklajevati svoje gibanje. Privlači jih zvok ropotuljice ali na primer svetle barve visečega vrtiljaka (glejte Zgodnja igra, stran 136). Dojenček se lahko igra celo, kadar je fizično pasiven, a miselno aktiven, kot npr. pri premetavanju po zraku, kjer ga prijetno vznemirja čudno in nepoznano gibanje telesa, kot je dvig visoko v zrak in nato hiter spust. Kasneje lahko pustolovski malček odkrije, da ga privlači trampolin, in ponese svoja vrtoglava vznemirjenja na novo stopnjo.

Raziskovanje predmetov
Takoj ko se otrok nauči uporabljati svoje roke za dotikanje in grabljenje stvari okoli sebe, ga njegova prirojena radovednost žene k raziskovanju svojega vedno večjega sveta. Naprej odkrije občutke, kot so toplo in hladno, mehko in trdo ter mokro in suho, nato pa se postopoma z zbiranjem izkušenj nauči več o specifičnih predmetih in o tem, kako delujejo.

Iz rok v usta
Ko otrok enkrat zmore koordinirati gibe potovanja roke do ust, bo vsak nov predmet, ki mu ga damo, dal v usta, da bi ga tako raziskal. To počne zato, ker so usta v zgodnjem obdobju bolje razvita pri zaznavanju občutkov od vseh drugih delov telesa, v glavnem zaradi hranjenja. Za dojenčka je naravno, da nosi predmete v usta. Ta faza lahko traja precej časa in lahko pozneje postane celo nevarna za otroka. Ko se nauči plaziti, ga radovednost žene v vse smeri, pri tem pa se srečuje z mnogimi privlačnimi predmeti, ki jih zgrabi in vtakne v usta. Vsak dom pa je poln majhnih predmetov, ki ga lahko poškodujejo na tri načine. Lahko so ostrejši, kot se zdijo na prvi pogled, to so na primer škarjice za striženje nohtov. Druga možnost je, da so dovolj majhni, da jih otrok pogoltne ali celo vdahne, kot so na primer frnikole ali figurice. In nenazadnje gre lahko za nevarne kemikalije, kot so razna čistila in medicinske tablete. Celo primerne »igrače za v usta« – plastični predmeti, ki se jih sme sesati ali žvečiti – so lahko nevarne, če so predolgo zanemarjeni in se na njih nabere umazanija.

Razumevanje predmetov
Poleg tega da otrok stvari daje v usta, jih tudi stresa, udarja in meče naokoli. S takšnim preizkušanjem spoznava, kaj je lahko in kaj težko, kaj je gladko in kaj ostro ter se uči o vseh preostalih fizičnih lastnostih predmetov, ki jih najde. Odkriva, kako njihova oblika vpliva na to, kako se premikajo, kako spraviti en predmet v notranjost drugega in kako z njimi povzročiti različne zvoke. Znanje, ki ga tako pridobi, sčasoma vodi do razumevanja vsega, od geometrije in matematike do arhitekture ter atletike.

Stalnost predmetov
Eno od najpomembnejših otrokovih spoznanj pri razumevanju predmetov okoli njega je odkritje njihove stalnosti. Najprej se pri približno 6 mesecih nauči, da je vsak predmet edinstven. Vsakič, ko je videl ptico na drevesu, je do tega trenutka namreč mislil, da je bila vedno ista ptica. Zdaj pa končno doume, da je ptica vsakič druga.

Nato postopoma začenja razumevati, da predmet ne neha obstajati, ko mu enkrat izgine izpred oči. Igra skrivalnic je dober primer tega. To je ena najljubših dojenčkovih iger od zgodnjih mesecev dalje, pri kateri se eden od staršev za trenutek skrije in nato ponovno prikaže. Dojenček že zgodaj, pri 3 do 6 mesecih, začne pričakovati, da se bo glava njegovega roditelja pojavila izza blazine ali vrat, toda šele ko je starejši, pri 6 do 9 mesecih, razume, da je glava še vedno za vrati, čeprav je ne more videti. Enako velja tudi za žogo, ki se zakotali pod kavč, ali za hrano, ki pade pod mizo. To je eden temeljnih mejnikov otrokovega učenja.

Zgodnja igra
Otrok vzljubi igranje, še preden se zmore koordinirano gibati. Ko leži v svoji zibelki, se čudi visečemu vrtiljaku in lovi lučke, ko te lebdijo in vijugajo nad njegovo glavo. Če vrtiljak še zacinglja, to njegovo privlačnost le še poveča. Dojenček med to slikovno in zvočno predstavo vihti svoje roke in noge okoli telesa, kakor da se želi iztegniti in zgrabiti ta omamni novi predmet.

Igrače so pomemben del življenja odraščajočega malčka, ker pomagajo spodbujati raziskovalno žilico . Radovednost je vgrajena v gene človeških otrok, in zato ti nikoli ne prenehajo preiskovati sveta okoli sebe. Če pa jim je na voljo le borno okolje, je spodbuda za raziskovanje majhna.

Večja nagrada
Ko otrok postaja močnejši, se rad igra z igračami, ki mu dajejo občutek moči. Njegov nadzor nad mišicami je vsak dan nekoliko boljši, kot je bil dan pred tem, zato ga igrače, ki na videz reagirajo bolj od pričakovanega, še posebej privlačijo. Na primer, ko brcne navadno žogo, se ta premakne le malo, toda balon enake velikosti ob enakem udarcu odfrči daleč v zrak. Otrok je v obeh primerih izvedel enako dejanje, toda posledice se bile mnogo bolj navdušujoče v primeru balona, kar poveča nagrado za njegov trud.

Vsaka igrača, ki ob istem vložku nudi večjo nagrado oziroma razburljivejši učinek, daje otroku privlačen občutek moči. Vzemimo za primer zopet žogo. Če otrok na preprogo vrže kocko iz lesa, se ta ne premakne prav daleč. Z enakim trudom pa lahko zakotali žogo daleč naprej in zato ta otroka zlahka očara. Tudi igračo na kolesih premika bolj tekoče in z manj truda od igrače, ki jo mora vleči za sabo, in zato taka igrača požanje več zanimanja.

Hrup in razbijanje
Udarjanje igrač tako močno, kot je mogoče, se zdi otrokom, zlasti dečkom, zelo zanimivo. Igrače, ki ob udarcu oddajo zelo glasen zvok, so seveda bolj atraktivne od tistih, ki le zamolklo zadonijo. Na primer, bobnanje po bobnu s palico je veliko bolj zabavno od enako močnega udarjanja s palico po blazini. Še en primer je prevračanje stolpa iz kock, v čemer otrok zelo uživa. Ponovno gre za obliko povečane nagrade. Starši porabijo kar nekaj časa, da zgradijo stolp, toda že lahen dotik lahko zruši celotno zgradbo. Nesorazmerno katastrofalen učinek da malčku bežen občutek posedovanja velike moči.

Igra »poberi mi«
Še ena oblika zgodnje igre, ki zelo veseli otroka, je igra »poberi mi«. Malček z nerodnim gibom vrže kak manjši predmet na tla. Pozorni starši hitro poberejo padli predmet in ga postavijo nazaj na svoje mesto. Otrok za trenutek razmišlja, nato pa ga znova zvrne po tleh, vendar tokrat namenoma, saj ga zanima, ali ga bo kateri od njegovih staršev ponovno pobral. Ti prepoznajo igro, zato to tudi storijo. In že je predmet spet na tleh. Začne se igra, ki je za otroka še posebej privlačna, saj mu daje občutek, da lahko nadzoruje dejanja staršev.