Včasih pogledam na Facebook. Vse to medtem, ko se moja otroka igrata – brez mene za petami. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Dober dan. Sem tista mama, ki v parku bulji v telefon, medtem ko se njena otroka igrata. Ne vedno in ne neprestano, a včasih pač sedem na klop in odgovorim na kakšno sporočilo ali e-pošto, ki čaka že od včeraj. Včasih preživim nekaj minut na Facebooku. Vse to medtem, ko se moja dva otroka, stara dve in štiri leta, igrata sama – brez mene, ki bi jima bila ves čas za petami.

Kakšna (ne)mama, kajne?

A naslednjič, ko me boste videli, kako sedim in klepetam z drugo mamo ali gledam v telefon, pomislite na nekaj stvari.

Sem tudi mama, ki je ves dan z otrokoma. Mama, ki se vsak dan trudi, da jesta kuhano in svežo zelenjavo, da imata dve sadni malici in čim manj industrijske hrane.

Sem tudi mama, ki se je iz ženske z redno službo prelevila v gospodinjo čez dan in v žensko, ki na e-pošto odgovarja po polnoči – ker šele takrat zaključi vse druge obveznosti.

Sem tudi mama, ki v parku vsak dan preživi od tri do štiri ure, ker se zavedam, kako pomembno je za otroke, da so zunaj.

Sem tudi mama, ki ni še nikoli – NITI ENKRAT – pustila, da bi minil dan (ali večer), ne da bi otrokom prebrala pravljico ali slikanico. Pogosto skupaj z očetom.

Sem tudi mama, ki že več kot štiri leta ni prespala cele noči.

Ampak sem tudi mama, ki je že večkrat izgubila potrpljenje, povzdignila glas, tudi kadar je otrok s svojim vedenjem verjetno samo iskal mojo pozornost. In mama, ki je vzela daljinec in prižgala eno epizodo Radovednega Georga, ko so stvari postale nevzdržne. Ali ko sem si preprosto želela v miru spiti kavo. In ja, sem mama, ki v parku včasih sede in pogleda v telefon, medtem ko otroka tekata naokoli – ob tem pa ju spremljam s kotičkom očesa.

In veste kaj? Brez lažne skromnosti – moja otroka sta pogosto med najbolj spretnimi v parku!

Samostojno guganje? Oba sta ga obvladala pri 22 mesecih. Vožnja s skirojem z dvignjeno nogo? Pred drugim rojstnim dnem. Plezanje na vrh igral? Pri dveh letih brez težav – ob rahlem zastoju v maminem srcu (ki sem ga poskušala skriti, ker nočem, da ju moji strahovi omejujejo).

Vse to zato, ker jima nisem ves čas sledila z besedami, od katerih me že boli glava: »Ti si za to še premajhen.«

Ni res, da ju ne opazim, če nisem tik ob njima. Le želim, da ona dva verjameta, da ju ne gledam.

Ker kot je lepo zapisal Ršum:

»Otroka lahko opazuješ,
a mu ne stopaj na pot.
Prej ko ga kot človeka dojemaš,
prej bo človek postal.«

Avtor: Mama iz parkića

Vir: Zelenaucionica.com