/11 /11

»Kako nam staršem običajno odleže, kadar se zavemo oz. nam nekdo potrdi, da se otrok »neprimerno« vede, ker gre »za obdobje« v otrokovem razvoju.

Kot bi nam nekdo odvzel sto kil težko opeko na kateri piše: »Nisi dober starš, svojemu otroku nisi kos! Vzgojil si nemogočega otroka!«

In res gre včasih, in zagotovo večkrat tekom odraščanja otroka, za obdobje, fazo, pogojeno z otrokovim razvojem (fizičnim, psihičnim, socialnim). Prav tako pa so otrokovi izbruhi reakcija na odnos, ki ga (ni) imamo z otrokom,« meni vzgojiteljica in sociologinja Simona Iglič.

Ostanimo pri t.i. obdobju »trmastih dvo, tri-letnikov«, ki so začeli odkrivati oz. sestavljati svoj jaz. Starše, ki se prebijajo skozi dobo trme močno bremeni mišljenje, da svojemu otroku niso kos. Da niso odkrili prave metode, recepta, ki bi jim omogočila zmago nad otrokovimi izbruhi. Zdrava vzgoja je povsem nekaj drugega kot stalno obvladovanje svojega otroka; tako da je ta ves čas poslušen in ubogljiv. V resnici bi moralo prej skrbeti tiste starše, katerih otroci ne izražajo svojega »jaza«; pa čeprav na načine, ki so včasih sila nevšečni.

Znani družinski terapevt svetuje staršem, naj ne jemljejo tako osebno otroškega NE-ja in izbruhov togote malih triletnikov. V knjigi Znanost o vzgoji pa si lahko preberete, kako poteka razvoj možganov in kako se postopoma razvijajo tudi tisti deli možganov, ki uravnavajo mogočne izbruhe. Če ne drugega, se boste prepričali, da vas otrok prav zares ne izziva ter da njegov cilj ni, narediti starša nervoznega.

»Zdaj, ko ste se prepričali, da vaš otrok ne »nagaja« in vi niste »slabi starši«, lahko mirno izstopite iz »vojnega stanja«, v katerem ste se na lepem znašli s svojim otrokom. Brez obremenjenosti, da morate biti močni, vsemogočni in dosledni, opuščajoč iluzijo, da mora otrok vedno ubogati in upoštevati odraslega, boste zdaj povsem sproščeno otroku včasih ugodili, spet drugič ne.«

Odrasle bi verjetno kar malce presenetilo, če bi jim nekdo pokazal posnetek, na katerem bi bilo prikazano, pri čem vse vztrajamo odrasli, da bi bilo le po naše.

Kadar pa želite in zahtevate, da je po vaše, storite to čiste vesti in v globokem prepričanju (da tako mora biti). Tako vas otrokove solze ne bodo ganile do te mere, da ga boste želeli potolažiti. Saj ne, da bi bilo s tolažbo kaj narobe. Majhen otrok jo močno potrebuje, preden se nauči samopomiritve. Pa vendarle, odrasli prevečkrat zamenjamo tolažbo za blokiranje izražanja čustev. Otrokovi izbruhi so namreč običajno glasni in intenzivni in mnogokrat se odzovemo nanje s prošnjo, zahtevo ali celo ukazom: »Ne jokaj, ne deri se,« ...in podobno. Torej, jokajte z otrokom, če zmorete. Nikar pa ne skušajte njegove jeze, žalosti in celo besa zaustaviti. Morda le zajeziti (da ne škoduje sebi in okolici). Sicer pa je v togotni situaciji prastari »vzgojni namig« - ignorirajte otroka, povsem na mestu. Pa čeprav vpeljan iz drugih razlogov.

Kdaj ga bo minilo?

Verjetno precej hitro in dokaj kmalu po tistem, ko bo starše minilo, da morajo »zmagati nad svojim otrokom« - in to v obdobju, ko bi bilo treba slaviti s svojim otrokom. Stopil je namreč na dolgo pot odkrivanja sebe in usklajevanja svojih želja, potreb z ljudmi, ki jih ima rad, meni Simona Iglič.

Preberi še:

Trmast otrok

Trma