Tiste, ki me poznajo, bo tole morda presenetilo. Pravim morda, ker vem, da tiste, ki me zelo dobro poznajo, zagotovo ne bo. Jaz, guppy, "izobražena in sposobna" ženska, težko berem. Težko berem literarna dela, težko berem dolge maile, težko berem predolga navodila. Študijsko literaturo sem vedno brala po diagonali, vsako 20. besedo, in si s pomočjo tega ustvarjala slike v glavi. Vsa snov se je povezala, razvezala, narisala, sestavila, obarvala in razvrstila. In ko je napočil trenutek za test, se je lepo zlila na papir, kot se sedaj zlivajo te besede.

Kje je torej problem? Problem je v leposlovju. V dojemanju vsakega stavka posebej in črpanju lepote, bolečine ali drugih čustev iz vsake besede. Tega ne zmorem. Težko sledim stavku, ker me vsaka beseda zanese drugam. Zvije me, ko dobim dolg mail, ki od mene dejansko zahteva vsaj 30 minut koncentracije in vnovičnega prebiranja, da česa ne spregledam. Prva beseda, ki sproži asociacijo, začne čarovnijo v moji glavi, ki me popelje v nov svet.... in tako tavam.

Moj nov izziv so pravljice. Dva majha otroka, ki požirata vsako besedo, ki pride iz knjige. A kaj, ko ne morem. Ampak, našla sem rešitev! Kupujemo knjigice, ki imajo veliko slik. Tako si kot mamica dveh malih otrok privoščim, da si sproti zmišljujem besedilo in raznobarvno opisujem zgodbo.

Včeraj sem se prisilila, da preberem besedilo iz knjige Medo Jaka na gusarski ladji :). In glej ga zlomka, Medo Jaka ima strica Petra! :))) Tudi otroka sta me začudeno gledala in spraševala, če je tisti veliki medo res stric Peter in zakaj ga nikoli prej nisem omenila... meni je šlo pa tako na smeh, da sem se komaj zadrževala :))

In potem sem ugotovila... koliko bogastva sem jima podarila s takim prebiranjem pravljic. Maja je namreč vzela knjigico "Trije prašički" in začela zgodbico takole:

"Nekega dne je bilo sonce zelo nasmejano. Smejalo se je zato, ker so pred hišo stali trije prašički. Dva sta bila vesela, en je bil pa v roza oblekici."

Otroška domišljija... ne pustimo, da nam jo kdo vzame