Včeraj se je začelo. V vrtec po otroka, mala še spi. Očitno izčrpana od dneva in izleta v center si zelo slabe volje na nogice natakne superge in s spremljajočim kričanjem pridemo do avta. Jok vso pot do doma. Doma. Med večerjo. Med tuširanjem. Pred spanjem. Oba sta rabila dve uri, da sta res zaspala. Najprej eden, potem drugi... vmes klepet, stranišče, slaba volja ... Sama sem zaspala pozno po polnoči. In glej ga zlomka, danes je nov dan.

Aprila lani sem z vami delila zapis o svojem pokojnem dedku. Najdete ga lahko tukaj. A ni kaj, da leto 2011 ne bi prineslo še kaj podobnega naokoli, ob približno enakem času. Včeraj je umrl moj drugi dedek.

Dragi dnevnik. Imamo norice. Norice na kvadrat. Starši, ki imate samo enega otroka si morate misliti, da je skrajno naporno imeti dvojčka, ki hkrati zbolita za noricami. In res je. Čisto nič se ne motite. Je pa hkrati pravi blagoslov, da zbolita istočasno, ne pa eden za drugim.

Ajronstil je superjunak. Tisti v rdeči opravi z rumeno črko na prsih. Z rokavicami, ki skrivajo njegove močne roke in zareze v podlahteh, kjer ima nameščena super-duper orožja. Ima lepo pristrižene lase, ampak en pramen prekriva čelo po diagonali. Ajronstil. Saj veste? Tisti superjunak ...

Tiste, ki me poznajo, bo tole morda presenetilo. Pravim morda, ker vem, da tiste, ki me zelo dobro poznajo, zagotovo ne bo. Jaz, guppy, "izobražena in sposobna" ženska, težko berem. Težko berem literarna dela, težko berem dolge maile, težko berem predolga navodila. Študijsko literaturo sem vedno brala po diagonali, vsako 20. besedo, in si s pomočjo tega ustvarjala slike v glavi. Vsa snov se je povezala, razvezala, narisala, sestavila, obarvala in razvrstila. In ko je napočil trenutek za test, se je lepo zlila na papir, kot se sedaj zlivajo te besede.

Ste se kdaj vprašali, če ljudem izkazujete ljubezen na svoj ali njim lasten način?

Mož in hčerkica Maja (cca 2,5 let) sortirata račune na tleh. Maja mu pravi: "Ati, glej. Takole grejo po datumu" in jih zlaga v vrsto. Midva se nasmihava, nakar se usede, vzame dva računa v roko, ju gleda in reče: "Ena. Dva. Hmmm. Na, tega ti prodam!" :))

Ko zboli otrok, smo starši vedno pretreseni. Opazno ali neopazno. Zamajan je namreč naš normalni ritem, namesto službe smo na bolniški, noči so večinoma neprespane, v glavi pa hrup, ki pravi: "potrebujem počitek!"

Kako smo vstopili v 010110? (moj mož bi šel zihr preračunat tole iz binarnega v deset_iški sistem)